Druženje je vodila Marjeta, z nami sta bili tudi tolmački, ki sta poskrbeli, da ni bila izpuščena čisto nobena informacija. Posedli smo se v krog in se predstavili, nato pa smo na plakat napisali naša pričakovanja za današnji dan in pa pričakovanja za akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah. Sledila je igra spoznavanja. Hodili smo v krogu in si najprej ogledovali prostor, nato drug drugega, kasneje pa smo se tudi pozdravljali najprej z očesnim stikom, kimanjem nato pa z dotikom prstov in kolen. Opazila sem, kako sem zaradi nezmožnosti verbalne komunikacije, bolj pozorna na govorico telesa in mimiko. Naslednja igra je bila v parih in sicer en od para je moral vztrajati pri »ja« in drugi pri »ne«, zame je bila igra verjetno težja, saj so njihovi izrazi na obrazih in kretnje veliko bolj prepričljivi od mojih, saj se običajno zanašam da besedno utemeljevanje svojega stališča.

Razdelili smo se v skupine in dobili navodilo, naj napišemo, kaj potrebujemo za akcijo »gluhi strežejo«, sama sem se nameravala naloge lotiti bolj v stilu poslovnega načrta, vendar sem kmalu ugotovila, da sem pozabila pomembnejše stvari, kot so dobra volja, razumevanje, potrpežljivost, organizacija, zabava ... Pred odmorom smo še napisali kakšne lastnosti morajo imeti animator, natakar, vodja ekipe in tolmač.

Na sliki prostovoljci sestavljajo zastave, foto arhiv GSPK

Sledile so igrice na prostem. V naključnih skupinah smo tekmovali, kdo bo prej postavil zastavo, bila sem rahlo zaskrbljena če bom skupini sploh v pomoč, saj poleg mojega neznanja znakovnega jezika, še nikoli nisem postavljala njihove zastave. Mislim da smo bili zelo dober tim in po nekaj besedah, kriljenju z rokami in smejanju je bila zastava postavljena. Predstavili so tudi igro »rumeni telefon«, to je različica igre »telefončki«, ki sem se jo igrala, kot otrok. Takrat mi je bilo zelo zabavno kako popačena zgodbica je nastala, zaradi našega nenatančnega posredovanja. In kako zgleda taka igrica med gluhimi? S pantomimo uprizorijo kratko zgodbico, ki jo nato predajajo drug drugemu. Ker je bila »zgodbica« zelo zahtevna in je sama niti slučajno nebi uspela ponoviti, sem pričakovala zabaven razplet in na koncu čisto drugačno »zgodbico«. Prvi igralci so natančno posnemali zgodbo, do centimetra, vključeno z obrazno mimiko, ki je bila očitno tudi del zgodbe. Bila sem v šoku. Tudi do konca kolone se je izgubilo in spremenilo zelo malo informacij. Res imajo nepredstavljiv dar in nebi si želela biti v nasprotni ekipi če bi igrali aktiviti.

Na sliki prostovoljci stojijo v koloni in čakajo na prikaz vsebine ingre 'rumenega telefona', foto arhiv GSPK

Na koncu smo se pogovorili še o planih za akcijo in o pričakovanjih. Pred srečanjem nisem poznala nobene kretnje, sedaj jih poznam že kar nekaj in upam, da se jih hitro naučim še več (no, važno je da sedaj znam naročiti kavo). V veliko čast mi je, da imam od sedaj tudi čisto svojo kretnjo, ki so si jo izmislili zame. Veselim se akcije in hvaležna sem, da so se vsi potrudili, da sem se počutila sprejeto in želim si, da bi se tudi slišeči potrudili, da bi se gluhi med nami počutili sprejete in vključene.

Zapisala Katarina Klemenčič

Na sliki skupina prostovoljcev, ki je uspešno sestavila zastave, foto arhiv GSPK