Lepote naših gora so zelo lepo opisane v različni literaturi in sigurno boljše, kot bi jih jaz opisala, zato se tega ne bom lotila. Predstaviti vam želim svoj pogled na naše pohode in tudi zorni kot nekaterih svojih slepih in slabovidnih prijateljev. Člani KPŠRD »KAREL JERAJ«, smo svojega partnerja, če je to sploh pravi izraz, našli v Planinski zvezi Slovenije, v odboru planinstov za invalide/OPP. Ko je naša članica Sabina Dermota izrazila željo, da bi obnovili pot po Slovenski planinski poti, sta v naša življenja vkorakala Jurček Nowakk in Marjeta Čič. Bili smo prijetno presenečeni nad empatijo in voljo, da s skupnimi močmi dosežemo cilj. Prepogosto se nam zgodi, da nam celo na mestih, kjer se to nikakor ne bi smelo zgoditi, postavijo dodatne ovire za doseganje ciljev in osebnega zadovoljstva.
Na sliki planina Kuk, ob beli makadamski cesti stoji nekaj manjših hiš, arhiv Pin/OPP
Srečna sem, da je v mozaiku, ki nastaja, čedalje več kamenčkov, ki potrjujejo našo resno namero doseči cilj. Vem, da največje preizkušnje šele pridejo a v mojih očeh so nekateri naši člani na Razorju že dosegli Triglav. V volji je moč. V štartu smo že vedeli, da se ne podajajo na pot sami alpinisti občudovanja vredna je strategija načrtovanja poti, tako da vsak izmed nas lahko doseže svoj maksimum, svoj Triglav, pa naj bo to na katerem koli vrhu. Vsak izmed nas je v tem podvigu dobil priložnost, da okusi utrip gora. Ko se bomo odločali za težje podvige, pa v želji, da se naša avantura srečno konča prosim, da brez zamere prepustimo Jurčkovemu strokovnemu očesu, da se odloči, kako daleč je za koga varno. Prepričana sem, da je že precej ocenil naše gorniške sposobnosti, saj sem ugotovila, da je v gorah stari lisjak. Bolje, da se v Ankaranu in na Debelem rtiču objamemo vsi, ki smo štartali kot, da bi kdo izmed nas manjkal.
Na siki vrvež pred planinsko kočo, arhiv Pin/OPP
Ne morem mimo tega, da ob priložnosti, ki sem jo dobila s pisanjem tega članka, ne bi omenila vseh dejavnosti, ki so potrebne, da se naši pohodi sploh lahko izvedejo. Že zagotoviti toliko vodnikov in spremljevalcev ni "mačji kašelj", saj vsi vemo, da je včasih težko dobiti koga, ki bi nas pospremil v trgovino. Torej naše gore, ki ste nas zvabile, hvala, da smo ponovno odkrili, da še obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno in da nismo samo številka. Tkejo se nova prijateljstva ali vsaj dobra znanstva. Pomembno je, da se s spremljevalcem ujameš potem ni nič težko. Moj prijateljica je rekla, da je bila njena spremljevalka v začetku malo negotova, ker se je preveč bala za njo, ampak čas na poti je bil samo njun in "toliko vsega sta si povedali". Priznala ji je tudi, da nje v visokogorju ne bo. Lep vzor, da tudi mi lahko priznamo svojo mejo. Spet druga se je pohvalila, kako jo je njena spremljevalka naučila, kakšen korak je v hribih in gorah potreben, da bo lažje hodila. Poizkusila je in nasvet deluje. Še bi lahko naštevala dobre izkušnje, ki smo jih doživeli, ko smo vsi premagali prvo oviro in to je, kako pristopiti drug k drugemu. Dragi naši spremljevalci, v tem primeru ste vi na prvi potezi. Marsikdo izmed nas vas sploh ne vidi, večina pa tudi, če zazna, da stojite, ne prepozna obraza. Pogumno in brez zadrege se nam oglasite, če bi se želeli z nami pogovarjati. Vsi to radi delamo le, da nam je pristop otežen. Prišel bo tudi čas, da bomo tiste, ki bodo večkrat ponudili svojo roko, prepoznali po glasu in takrat nam bo vsem lažje.
Na treh slikah pohodniki na poti na poti, med počitkom in pred kočo, foto Miljko Lesjak
Razor, ne želim te popolnoma obiti. Doživela sem lep dan, občutila tvoje vetrove in že na daleč zavohala krave, meni zelo ljube živali, ki so moj spomin v trenutku popeljale na deželo, kjer sem v njihovi družbi preživela svojo mladost. O svojem doživetju je vodnik Štefan Matjaž zapisal prispevek »Posoditi« oči nekomu in mu s tem polepšati dan je neprecenljivo, ki je dostopen na povezavi tukaj.
V koči smo se počutili dobrodošle. Domačnost in gostoljubje sta samo še povečala tek od slastnih jedeh koče na planini Razor.
Predsednica PD Tolmin Milena Brežan nam je pred kočo opisala razgled.
»Sedimo pod krošnjami mogočnih bukev, visokih 34 m, ki so bile zasajene pred letom 1713, torej pred velikim tolminskim puntom in že preko 300 let kljubujejo vsem vremenskim neprilikam, seveda so zaščitene kot gozd s posebnim pomenom.
Neposredno nad planino se dvigajo strma pobočja vrhov, ki si od vzhoda proti zahodu sledijo od Žabijskega Kuka, Vogla, do prevala Globoko, Rušnatega vrha, Meje, Vrha nad Škrbino pa vse do Tolminskega Kuka, ki je z 2085 metri najvišji vrh občine Tolmin.
Proti zahodu vidimo Tolminski Migovec, ki so ga jamarji poimenovali Votla gora. V Tolminskem Migovcu so naši jamarji raziskali že preko 43 km jam, tako da je sedaj najdaljši jamski sistem v Sloveniji, daljši od Postojnske jame. Raziskave še niso zaključene.
Na fotografiji Milena Brešan stoji ob kotu koče in kaže na Tolminski Migovec, v leden delu je drevo, nad njo plapolajo zastave, arhiv Pin/OPP
Najkrajša pot na Bohinjsko-tolminski greben od koder seže pogled vse do Triglava in do Bohinjskega jezera v dolini, je pot na prelaz Globoko. Tik pod vrhom sta bivak, ki je prenovljen in bunker. Bunker je še dobro ohranjen, zgrajen je bil v času rapalske meje v 30.ih letih prejšnjega stoletja. Po tem grebenu je od konca 1. do konca 2. svetovne vojne potekala meja med Italijo in tedanjo Jugoslavijo. Znanih je veliko anekdot o kontrabantu preko tedanje meje, kot je npr. tista o spuščanju svinj z grebena po snegu.«
Hvala vsem, ki so nam postregli z informacijami o tej lepi planini, da je naše doživetje popolnejše. Hvala tudi vsem, ki so nas postregli, posebno prostovoljcem akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah Tončki in Franju, ki se potrudijo po svojih najboljših močeh, saj nam je zaradi naše pomanjkljive senzorike pristop dvakrat otežen. Ne damo se, sčasoma bomo drug o drugem dobili dovolj informacij, da nam bo šlo lažje od rok. Prijatelj je rekel, da je veliko lažje za slepe in slabovidne, če se hrana in pijača postreže pri mizi. Zahvaljujemo se KPŠRD, ki je z veseljem podprl akcijo in vzpodbudil člane na pohod in Nataši Žganjar, ki spretno koordinira prijave. Zahvala je namenjena tudi tistim, ki nas po svojih močeh finančno podpirate. Skratka vsem, ki vam ni vseeno in ste za to, da je naša kakovost življenja boljša in lepša, pripravljeni podariti košček sebe.
_1.jpg "planina Razor Pin-OPP PZS (7)_1")  
Na treh slikah pohodniki na začetku poti, občudovanju razgleda in varuhinja gorske narave pri pozdravu pred kočo govori v mikrofon. Foto Štefan Matjaž
Skoraj bi pozabila omeniti gospo Urško Vučak Markež, ki strumno meri korake z našo skupino. Hvala vam, da nas s svojo družino spremljate in s svojimi duhovitimi pripombami še polepšate naše poti. Vodnik Marjan, pozdravljam tudi vas, prepoznam vas že po glasu. Jurček in Marjeta, tudi mi se moramo objeti, ker nam gre dobro skupaj.
Razor, tudi tebi hvala, da si nas, pisano druščino, sprejel v svoj objem in nam podaril toliko lepih občutenj in izkušenj.
O planini nam je veliko zanimivega povedal Miljko Lesjak, pogovor z njim je bil prijeten. Izkazal se je tudi pri fotografiranju in nas ujel dogajanje v objektiv.
  
Na treh slikah od odhodu. Priprava na odhod pred kočo spremljevalec stoji ob pohodniku, pred njima je pes. Spuščamo se v dolino v koloni, v ozadju planšarija Razor. Urška se drži za drog na katerem so planinske smerne table in s pohodniško palico kaže na Tolminski Migovec, ki se dviguje v ozadju s svojo piramidasto obliko. Foto Miljko Lesjak
Ana Oražem
|
