Sicer pa bolj ali manj pokonci postavljena pot. Prepredena s koreninami, večjimi ali manjšimi kamni, od erozije razjedenimi kanali, pa še malo še večjih klancev. Skratka, idealno za pridobivanje vzdržljivostne kondicije za visokogorje. Tam bomo klancem dodali samo še skale.
To je bil naš prvi dvodnevni pohod. Kar pomeni, da so bili temu primerno tudi naši nahrbtniki težji, naši spremljevalci pa zaposleni bolj kot bi bili, če bi bili v službi. Pa se niso nič pritoževali. Zelo so se potrudili, da so nam pomagali pri orientaciji v hotelu in pri samopostrežnih obrokih. Pri tem slepi in slabovidni potrebujemo malo več pomoči. Lepo pa je bilo, ko smo skupaj sedli po večerji, se kaj pogovorili, odigrali partijo taroka, nekateri pa so celo popestrili poročno slavje, ki se je ravno takrat vršilo na Kopah.
Najlepši del tega pohoda je bil vsekakor obisk Lovrenških jezer. To je šotno barje, ki leži med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Poleg bogatega in dišečega ruševja je tam mogoče videti 11 do 22 jezerc ali šotnih oken. Zaradi šotnega dna je voda v njih videti črna. Med našim obiskom pa se je dalo videti prelepe lokvanje, ki so jih obletavali kačji pastirji. Zanimiva je tudi legenda o Lovrenških jezerih, kjer nastopa mož jezernik.
Na sliki eno izmed Lovrenških jezer z lokvanji in planinci, ki ga občudujejo, arhiv Pin/OPP
Kljub vročemu soncu in grozeči nevihti, smo se težko odpravili naprej. Morali smo do koče na Pesku, kjer nas je čakal avtobus za Ljubljano. Prečenje Pohorja so bile takorakoč kondicijske priprave, kako je prečenje doživela Jana Führer preberite V objemu Pohorja.
Največja posebnost tega pohoda je bilo nabiranje borovnic med potjo. Na tako visokih pobočjih jim tudi pomladanska zmrzal ni prišla do živega. Borovnice smo nabirali in jedli vsi. Ne vem kako bo, ko bomo jeseni slepi nabirali tudi gobe. Pridete na juho?
En lep planinski pozdrav s Pohorja
Sabina Dermota |
