S soncem obsijan Boč v barvah inkluzije in dobre volje

Med pohodniki so bili tudi udeleženci tridnevnega usposabljanja Planinstvo za invalide/OPP, ki so del akcije Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti. Inkluzijski pohod je sestavni del usposabljanja, ni ga čez prakso. Dodeljeni so nam bili tudi naši zvesti spremljevalci, ki so nepogrešljivi na naših pohodih. Prva skupinica se je podala po dobre štiri kilometre dolgi asfaltni cesti, ki je ves čas navkreber. Ni bilo ravno enostavno vleči ali potiskati invalidski voziček za prostovoljce in pohodnike GOGO, a je urica hoda minila v srčnem vzdušju. Neprecenljivi so naši spremljevalci, ki nas prostovoljno spremljajo in dajejo občutek moči tudi nam, potrebnim pomoči za osvojitev vrhov naših hribov in gora. Na sliki planinka in spremljevalka hodita po cesti, v ozadju travnik in gozd, arhiv Pin/OPP Sama sem se s prijateljico Manco, ki me včasih spremlja na naših pohodih, odločila za planinsko pot na Boč. Pot se je vseskozi vzpenjala, premagovali sva korenine in kamenje, malo vijugali sem in tja in se neizmerno zabavali. Najbolj veseli sva bili po pol ure hoda, ko se je pot malo spravila v vodoravni položaj, da sva lahko vmes tudi malo poklepetali. Prav nasmejani pa sva prisopihali v bližino koče,  saj se je od tam že razlegala harmonika. Sva kar poleteli za poskočnim ritmom, nakar sva doživeli prisrčno dobrodošlico naše Marjete. Veselje na vrhu je bilo pristno. Malo smo klepetali, se odžejali in napolnili trebuščke z okusno hrano planinskega doma na Boču. Kot je že v navadi so nam postregli gluhi in tudi slepi se kar dobro znajdemo z kretnjami znakovnega jezika. Vsakokrat se naučimo kakih novih besed in smo na to zelo ponosni.  Na sliki ženska sedi zamizo z iztegnjeno desno dlanjo, ki je del kretnje, zraven nje je moški, arhiv Pin/OPP Po dvanajsti uri smo imeli krajši program in pozdravili so nas predstavniki vseh delovnih skupin, predsednik PD Poljčan Janko Kovačič in direktorica podjatja H-bit, ki nas prijazno podpira. Predstavili so se nam  prostovoljci iz tujine, ki jih združuje zavod Manipura. Vse skupaj je povezovala naša ambasadorka, lahko bi ji lahko rekli tudi ambasadorka dobre volje, Urška Vuček Markež, kateri, pa verjetno veste, da dobre volje in energije nikoli ne zmanjka. Na sliki vrsta prostovoljcev Zavoda Manipura z Urško Vučak Markež, ki ima v roki mikrofon, arhiv Pin/OPP Čas je hitro mineval in napočil je čas za povratek. Zapustili smo planinski vrvež in s soncem obsijan Boč. In spet je minil en nepozaben dan. Iskrena hvala vsem, ki se trudite z nami, nas spremljate, spodbujate in predvsem verjamete v nas. Mi smo svojo invalidnost sprejeli in vi ste sprejeli nas. Še enkrat, iskrena hvala odboru za invalide z Jurčkom in Marjeto na krovu, vsem srčnim spremljevalcem, ki nam lepšate in bogatite dneve ... življenje. Irena Temlin