Slepi in slabovidni planinci opravljajo Slovensko planinsko pot. Na dvodnevnem pohodu v visokogorju so jih na poti spreljali prostovoljci, ki so njihove oči pri hoji. Dvodnevna etapa od Tretnte do planine Blato je očarala pohodnike.
Iz Doline Trente, kjer smo se najprej ustavili pri Kugyjevem spomeniku, izviru Soče in nato še pri informacijskem središču TNP v Trenti, smo krenili na dolg pohod proti Prehodavcem in Sedmerim Triglavskim jezerom. Do Prehodavcev smo se ves čas vzpenjali in premagali približno 1400 višinskih metrov.
Spočetka smo hodili po vlažnem gozdu, saj je zgodaj zjutraj, ko smo odhajali iz Ljubljane, deževalo. Pot se je vila navzgor, po stari mulatjeri, nekaj časa ob potoku, ki je v spodnjem delu suh, v zgornjem pa je imel nekaj vode. Izgleda zelo nedolžen, a ko je vodnat, ima rušilno moč.
Na sliki manjša skupina pohodnikov nad jezerom, arhiv inPlaninec
Mulatjera je na nekaterih delih precej uničena in potrebna je previdnost. Mulatjera se serpentinasto vzpenja. Precej višje, ko se pot že zelo oddalji od potoka, se gozd vedno bolj redči in kmalu se nam začnejo odpirati prelepi razgledi. Čeprav se stalno vzpenjamo in sonce močno pripeka, pogledi na mogočne dvatisočake naokrog omilijo vse naše napore. Pred nami je Kanjavec, levo pa nas pozdravlja Jalovec, izza katerega kuka Mangart. Na desni nas ves čas spremlja Lepo Špičje. Ponekod je pot prepadna. Zanimivost na poti je kapelica, pravzaprav je to vdolbina v steni, ki posnema gotsko okno, za steklom pa stoji kip Marije z Jezusom. Izvedeli smo, da je bila kapelica še pred kratkim prazna in restavriran kip je zdaj spet na svojem mestu.
Na sliki dve ženski pod kipcem Marije z Jezusom, arhiv inPlaninec
Po poti se sladkamo z jagodami, ki so tu okusnejše kot v dolini. Še kar nekaj ovinkov se moramo povzpeti, da prispemo do Zasavske koče na Prehodavcih. Tu malo predahnemo in se okrepčamo, da lažje nadaljujemo pot, po kateri se vrstijo Triglavska jezera pod mogočnimi Hribaricami in Zelnaricami. Najlepše je jezero Ledvička med Malo in Veliko Zelnarico. Vso pot se spuščamo med cvetočimi travniki, kjer med pisanim planinskim cvetjem prevladuje rumena preobjeda.
Po poti zaslišimo žvižganje svizcev in kmalu tudi zagledamo eno teh simpatičnih živali. Malo pred Tičarico se oblači in začutimo prve kaplje. Na srečo so le kaplje, a pot je zaradi tega že težavnejša. Končno prispemo do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer sta še peto in šesto oziroma Dvojno jezero. Ko se namestimo v koči, pa začne močno deževati. Po večerji sledi druženje in od sten odmeva naša himna Odločen korak. Naše veselje je nalezljivo. V kočo je prišlo tudi precej tujih pohodnikov.
Na sliki skupina planincev hodi po tavniku, ki je odbdan z smrekovim gozdom, arhiv inPlaninec
Dobro smo se naspali in krenili najprej, med čudovitimi cvetočimi travniki, mimo Dednega polja do Planine Jezero, kjer smo imeli postanek, nakar smo nadaljevali pot do Planine Blato. Prispel je naš kombi. Presenetili so nas še Simona in Miha ter Maja in Luka. Spet smo se veselili, peli himno in se nato odpeljali do Lesc, kjer smo imeli lepo druženje ob dobri hrani in pijači in se veselili naših uspehov. Težko smo se poslovili, a kmalu nas čaka nov pohod: v soboto se bomo podali na Uršljo goro.
Marija Metlika
Na sliki skupina planincev pre koča pri Triglavskih Jezerih, arhiv inPlaninec
Da je pot varna za vse ima vsak slep oz. slaboviden svojega spremljevlaca. Med njimi je bila tudi Špela, ki se je že tretjič preiskusila v vlogo spremljevalca, dvodnevni pohod je takole opisala: »Meni je bilo na pohodu zelo všeč. Sem pa prvič spala v planinski koči in je bila zelo zanimiva izkušnja. Nisem si predstavljala, da bomo vsi skupaj spali v eni sobi in je bilo zelo prijetno. Tudi zvečer smo se fajn nasmejali preden smo vsi zaspali. Po večerji smo se naplesali.
Na sliki travnik na katerem so koče, arhiv inPlaninec
Pohod je bil mogoče malo naporen, ampak veliko lepega smo videli. Korak je tekel super. Nismo nič padli, nismo dobili žuljev. Bilo pa je res zelo lepo, zanimiva izkušnja. Presenetilo me je, da se tako dolgo hodi dol s koče do planine. Pri spremljanju nisem imela izzivov. Mika, ki sem jo spremljala, mi je povedala na kak način jo naj spremljam. Hodila sem pred njo, ona je hodila za mano in je videla moje korake, kam jaz stopim. Pri sestopu sem jo opozorila, ko je treba kam globje stopiti in ko so bile skale na poti.«
Na sliki planika, arhiv inPlaninec
Slepi cenijo, da lahko gredo v hribe in jim veliko pomeni, da so lahko del planinskega utripa. Svoje doživetje je Jana strnila: »Super je bilo, ko je bilo treba it v hrib, malo manj super, ko je bilo treba it v dolino, ker je bila samo ena roka na razpolago za ogled poti v naprej, za tipanje terena. V hrib nikoli ni problem, bolj ko je hrib, lepše je. Malo nas je dež požegnal tik pred včerajšnjim ciljem kočo pri Triglavskih jezerih, tako da so bile skale spolzke. Enkrat sem bila tudi na hrbtu, dobro, da imam velik nahrbtnik, da je omilil padec. Večer je bil tak kot smo jih navajeni, ko gremo za dva dni. Veselje, petje.
Na spustu, smo bili pa prehitri. Je pa bilo lažje kot iz Prehodavcev do sedmerih jezer. Prvi dan mi je bil bolj naporen kot drugi , ko smo šli iz sedmerih jezer do planine Blato.
Na sliki jezero, ki ga s spredlje strani obdaja travni, z zadnje strani pa smreke, rastejo na vzpenjajočem pobočju, arhiv inPlaninec
Za na konec pa lep sprejem na planini Blato z našo himno Odločen korak. Pričakali so nas naši prijatelji, ki niso bili z nami na pohodu. Zelo smo se jih razveselili in se nadejamo, da gremo v soboto spet skupaj na Uršljo goro. Ko se bo ta etapa ponavljala grem s svojim zvestim spreljeavalcem še enkrat na ta pohod.«
|
