sreda, 20. julij 2022 ob 00:00

Iz Lepene do Krnskih jezer tudi slepi in slabovidni

»Meni je bilo na pohodu odlično, malo sem se bala, kako bom hodila, ampak sem imela v glavi, da bom hodila počasi, še počasneje, kakor po navadi. Uživala v hoji in družbi. Nisem imela ne vem kakšnih priprav, ker do zadnjega nisem vedela, če se bom lahko udeležila pohoda. Zadnji dan sem se odločila in bil je še prostor zame, da se pridružim skupini na krajši varianti iz Lepene do Krnskega jezera. Druga skupina je šla iz Planine Kuhinja na Krn in srečanje obeh skupin v koči pri Krnskih jezerih je bilo veselo,« je svoje doživetje opisala Irena, ki že od leta 2020 osvaja žige v projektu Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti.
V petek, 15. junija smo nadaljevali akcijo Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti. Tokrat smo se razdelili v dve skupini, saj smo nekateri imeli manjše težave z žulji in podobnimi zadevami iz prejšnjih pohodov in zato nismo bili maksimalno pripravljeni za daljšo turo, kar pa ne pomeni, da smo imeli lažji sprehod. Tudi mi smo dobro preznojeni prišli do koče in naredili približno 700 m višinske razlike.
Naša pot nas je vodila od Lepene do koče pri Krnskih jezerih po stari mulatjeri, po poti, ki so jo uporabljali za prenašanje tovora z mulami. Žal danes poti nihče ne obnavlja in je ponekod videti, da jo je zob časa dobro načel, zato smo morali tudi previdno stopati, saj so se kamni kar valili pod nogami.
Pot se polagoma vzpenja in se vije čez gozd, le zadnjih 15 minut nas je spremljalo sonce.

z_Lepene
Na sliki planinec vodi drugega planinca s pomočjo palice po gozdni poti, arhiv inPlaninec

Nekateri smo odšli tudi do jezera, ki je oddaljen približno 15 minut hoje od koče. Tu pa smo že srečali naše prijatelje sotrpine, ki so prihajali z Krna.
Po tradiciji smo pred večerjo še vsi skupaj zapeli našo himno, predtem pa smo se z minuto molka poklonili spominu na našo preminulo Natašo tajnico društva KPŠRD »Karel Jeraj«.
Ob klepetu je večer hitro minil in vsi smo utrujeni in zadovoljni legli v postelje.
Irena je zaključek dneva takole opisala: »Večerno dognanje je bilo predvsem čustveno. Tega pohoda sem se udeležila predvsem zaradi naše Nataše. Zdelo se mi je, da smo mogli it vsa ekipa, ki vedno hodi njej v čast in spomin. Vem, da bi si to ona želela, da delamo to naprej začrtan podvig.
Ko dam nahrbtnik na rame, ker imam vedno težkega rečem au. To kar zraven paše. Prvi moment, ko si ga oprtaš gor, itak je vedno šest, sedem, osem kil, odvisno koliko je potrebno tekočine sabo nest, pa poleti normalno, da veliko. Prvo minutko je malo težko, potem pa se navadiš, kot da bi imel robček v žepu. Sploh ne porajtaš, da ga imaš na hrbtu. Ko ga daš pa dol, ko prideš na vrh, pa rečeš vav. Med potjo pa sploh ne veš, da ga imaš na sebi.

Koca_pri_Krnskih_jezerih
Na sliki planinec in planinka stojita pred kočo za njo se dvigajo drevesa in gore, arhiv inPlaninec

Človek se mora vedno potruditi, ker je tako bistvenega pomena, da držimo skupaj, da osvojimo cilj, pa neglede na kakšno oviro, ki pride v življenju. Pomembno je, da se človek po domače povedano včasih v rit brcne in gre. Meni je to lepo. Vedno sem utrujena ne gleda a hodim eno uro, ali pa pet ur ali pa sedem, ni važno, vedno sem utrujena. Samo sem najbolj zadovoljen človek. Vsem sem pokazala dnevnik in žige, da so jih šteli. Meni je v ponos, da sem lahko del te skupine, ki osvaja slovenske vrhove. Sem vesela. Vsak pohod, ki je malo težji, malo bolj naporen nas poveže, bolj smo zmatrani, bolj držimo skupaj, bolj smo srečni, bolj smo veseli, bolj se razumemo, smo tako kot ena srajca pa ene hlače.
Srečali smo gluhe. Zvečer smo naročali tudi v znakovnem jeziku. Preden smo odhajali so gluhi že pripravljali valjčke.
Do koče pri Krnskih jezer in nazaj me je spremljal Marjan. Sva že parkrat skupaj hodila, sva že čisto usklajen tim, fajn mi je, ker me tam, kjer je možno, je dosti široka pot, da grem z roko v roki. Ker se počutim bolj stabilno. Fajn mi je, da je široka pot, če je ozka grem pač na štrik, pa mogoče še tudi malo vedno za roko, ampak najbolj varno se počutim z roko v roki.
Komaj čakam te naslednje avgustovske pohode 20. avgusta na Kofce in 27. avgusta na Veliko planino. Sem izredno vesela, da sem lahko del te skupine, ki vem, da bo osvojila Slovensko planinsko pot.«

Vrsic
Na cesti stojita planinec in planinka, v ozadju se dvigajo gore, arhiv inPlaninec

Vodja delovne skupine Odločen korak, ki stoji za projektom Slepi in slabovnicni planinci po Slovenksi planinski poti, Ana je svoj podvig takole strnila:
»Glede na to, da že dolgo nisem hodila, sem se v začetku malo težje s temi kamenji spoprijemala, ampak potem sem ujela ritem in je šlo. V dobri družbi. Vsi smo imeli neko težavo, ampak smo jo uspešno premagali. Meni je bilo v zadovoljstvo, lepo sem se razgibala. Dobro se počutim.
Pohod mi je dal notranje zadovoljstvo in razgibano telo. Človek mora biti tisto, kar je on sam. V slogi je moč. Ko se uskladimo en z drugim, smo lahko uspešni.
Spremljala me je Lidija. Je bila zelo dobra spremljevalka. Zelo sem bila zadovoljna z njo. Malo sva se pogovarjali, ne malo, kar veliko. Uspešno sva premagovali skupaj kamenje, ki nama je letelo pod noge. Jaz sem zadovoljna.
Vesela sem, da so ostali premagovali veliko večje strmine. Jaz se nisem počutila dovolj dobro, da bi upala hoditi osem ur. Sem pa vesela za vse, ki so to zmogli. Zadovoljna sem, da sem se lahko udeležila, ker se v štartu mislila, da ne bo šlo. Vsaj po začetnem pogovoru, ki sva ga imela z Jurčkom. Zelo sem hvaležna, da je nam, ki nismo v tako dobri kondiciji bilo omogočeno, da gremo po poti iz Lepene do planinskega doma pri Krnskih jezerih. Res smo se vsi dobro počutili, da smo lahko šli.«
Zjutraj po zajtrku pa se je naša skupina vrnila po isti poti nazaj v dolino, vendar po nočni nevihti smo morali biti še bolj pozorni, saj so skale oziroma kamni bili bolj spolzki.
Na povratku smo se ustavili tudi na Vršiču in za spomin ujeli v objektiv ta trenutek. 

Hvala vsem, ki nam omogočate obisk gora in vsem spremljevalcem, ki nas varno vodite po planinskih poteh.

Miha Jakopin

Povezana članka:

20.04.2024