»S šolo smo se odpravili na pohod na Pohorje. Bilo je zanimivo in lepo. Ko sem hodil, sem se pogovarjal s prijazno gospo, ki je bila na električnem vozičku, zraven je bila tudi učiteljica. Najprej me je bilo zelo strah, pozneje pa ne, ker sem se navadil. Nekaj časa sem tudi pomagal gospodu, ki je bil na vozičku. Želim si , da bi lahko to ponovili. Ful lepo in prijazno je bilo.«

»Na tem pohodu so se nam pridružili ljudje s posebnimi potrebami. Vedeli smo že ogromno, saj sta nas tri dni prej obiskala Jurček in Marjeta. Povedala sta nam, kako se pozdravijo slepi ljudje in kako se sporazumevajo. Z njimi smo odšli na Pohorje. Tam nas je pričakala tudi slepa gospa, ki je imela s seboj psa, ki jo je vodil. Lahko smo tudi nekako občutili kako je, če si slep in smo vodili drug drugega. Vozili smo se lahko tudi z invalidskim vozičkom. Počutil sem se fajn.«


Na sliki skupina inPlanincev in otrok pred Mariborko kočo, inPlaninec

»Bili smo na športnem dnevu. Bilo je zelo lepo, vozili smo se z vozičkom, da smo videli, kako je to. Veliko smo se pogovarjali, na oči smo si dali ruto in nas je nekdo vodil s palico. Ni bilo ravno prijetno, ko si videl samo temo. Bilo je tudi zelo fajn, ko nas je ena prijazna gospa slikala.«

»S šolo smo se odpravili na Pohorje, kjer smo srečali inPlanince. Dokler nam niso povedali, kdo je slep, sploh nismo vedeli, kdo je. Sošolci so vodili invalide in slepe. S slepo gospo, ki je imela psa, se je bilo zabavno pogovarjati. S sošolkami smo si zavezale oči kot slepe in vodile druga drugo. Bila sem ponosna na nas, da smo to inPlanincem omogočili. Mislim, da so bili srečni. Tudi na njih sem bila ponosna. Konec koncev smo vsi ljudje in smo enakovredni.«


Na sliki dva dečka držita gurtno, da zadržujeta osebo na invalidskem vozičku, ki ga vozi moški, arhiv inPlaninec

»Ko so se nam pridružili ljudje s posebnimi potrebami, sploh ni bilo videti, da so slepi. Bilo je zanimivo in zabavno. Jurček in Marjeta sta odlično organizirala pohod. Tudi jaz sem poskušala voditi sošolko, ki je imela zavezane oči s prevezo. Ne morem verjeti, kako slepim to uspe.«

»Ta izkušnja mi je bila zelo všeč. Rad bi jo še kdaj ponovil, saj je bilo zelo sproščujoče in čeprav je bilo malce mučno potiskati in vleči voziček, sem premagal ta izziv in bil srečen. Še večja izkušnja pa je bila, ko smo se preizkusili v tem, kako bi bilo, če bi bili mi na njihovem mestu in bi bili slepi. Bilo je lepo, saj smo jih vsi sprejeli takšne, kot so - nam enake. Izvedel sem, da smo vsi v srcu enaki.«

»Bilo mi je zelo všeč, ko smo imeli predstavitev in ko smo hodili. Zanimivo mi je bilo videti slepe ljudi, ker se najprej sploh ni videlo, da ne vidijo oz. da so slabovidni. Bilo mi je všeč in zanimivo, ko je gospa, ki ni videla, imela psa vodiča. Bilo mi je fajn, ko smo se vozili z invalidskim vozičkom in ga potiskali. Upam, da to izkušnjo še kdaj ponovimo. Želim vam veliko lepega in upam, da se še kdaj srečamo.«


Supina inPlanincev, med njimi tudi otroci na asfaltni cesti, arhiv inPlaninec

Slepi in slabovidni planinci opravljajo Slovensko planinsko pot. V Dnevnik s slovenke planinske poti žige zbira tudi Marjeta: »Razveselila sem se ponovnega potepanja po Pohorju. V meglenem ponedeljkovem jutru, smo se iz Ljubljane odpeljali proti Pohorju. Komaj smo čakali, da zagledamo sonce. in nismo bili razočarani. Ko smo se vzpeli na mesto, kjer smo se zbrali je tudi sonček že čakal na nas. Zbrali smo se pri Mariborski koči. Po lepi široki cesti smo hodili proti Arehu, kjer nas je čakalo še nekaj pohodnikov. Nadaljevali smo pot do koče na Cojzarici. Posedli smo se za mize, kjer so nam postregli z čajem in pa zaseko. Presenečena in navdušena sem bila nad postrežbo, saj v sanjah nebi uganila kaj nam bodo postregli. Prava kmečka pojedina. Po krajšem programu in naši himni Odločen korak, smo se vrnili po isti poti do Areha in potem šli do Ruške koče. Tu smo se kar nekaj časa predajali lepotam narave in uživali v dobri družbi. Jaz sem že imela žige izpred dveh let, ko smo že prehodili to pot, kdor pa je bil prvič, si je odtisnil dva žiga.Na poti domov pa smo se še okrepčali z ingverjem, ki je bil nekaterim udeležencem zelo všeč. Zahvaljujem se vsem prostovoljcem, ki z nami delijo korake po planinskih poteh. Brez njih bi ždeli doma.«

Na sliki po makadamski cesti hodijo tri ženske, v ozadju je gozd, arhiv inPlaninec


​Inkluzijski pohod Areh - koča Cojzarica - Areh je bil drugačen tudi zato, ker je bil organiziran v sodelovanju odbora inPlaninec, osnovne šole Starše in Zavodom ODTIZ, ki je na ta način obogatil projekt E+ SSCP: Enable the Cooperation for Inclusive Sport Actions for All​.

Za članico ODTIZ-a, ki ljubi naravo, je bil to prvi inkluzijski pohod, ki ga je takole opisala:
»Že od malega obožujem naravo in hribe a sem bila kot gibalno ovirana oseba, ki je skladno z odraščanjem postala pretežka, da bi se jo nosilo na dolge razdalje in, ki za gibanje po zunanjem terenu večinoma uporablja električni invalidski voziček, prepričana, da je obiskovanje hribov in strmin zame postalo skorajda misija nemogoče, saj poti, ki vodijo do tja in čez, niso dovolj dostopne in se jih ne da prilagoditi. A odbor inPlaninec, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, mi je nedavno pokazal, da se motim!


Na sliki v vrsti štiri ženske, tri na vozičkih, za njimi moški, v ozadju je ribnik, arhiv inPlaninec

V Zavodu ODTIZ - zavod za izobraževanje in inkluzijo so me povaboli na inkluzijski pohod! Nabrala se nas je kar lepa skupina pohodnikov, z različnimi oblikami oviranosti, prostovoljci odbora inPlaninec, ter ostali, ki jih veseli pohodništvo. S svojo prisotnostjo so nas še posebej razveselili učenci 6. razreda OŠ Starše, ki so želeli z nami preživeti športni dan.
Zbrali smo se v jutranjih urah, pred Ruško kočo, ki je bila tudi izhodiščna točka našega pohoda. Kmalu po uvodnem pozdravu in seznanjenju drug z drugim, so nas organizatorji razdelili v manjše skupine, v katerih pa smo bili skupaj posamezniki različnih zmožnosti. To je bila super priložnost, da smo si lahko v nadaljevanju pohoda medsebojno pomagali in izmenjali svoje zgodbe. Tako smo v skupinicah, ob prijetnem kramljanju krenili izpred Ruške koče do Cojzerice. Med potjo so lahko osnovnošolci dobili izkušnjo, kako je biti gibalno oviran ali slep, saj so nekateri med pohodom v rabo dobili invalidski voziček, nekateri pa preveze za oči in pohodniške palice, s katerimi so si lahko pomagali.



Na sliki se dekle na električnem invalidksem vozičku pelje po makadamski cesti, zraven nje hodi ženska, arhiv inPlaninec

Sama sem bila prijetno presenečena nad potjo, bila je široka in teren dokaj gladek, tako da ga je moj električni voziček, ki je le sedem centimetrov od tal, z lahkoto premagoval, če je pa kje zaškripalo, so bili tukaj prostovoljci iz moje skupine, ki so malo poprijeli in porinili, da sem uspela držati pravo smer in tempo. In kot bi mignil, smo bili na koči Cojzerica, ki so jo na ta dan odprli posebej za nas. Tukaj smo se malo odpočili, prijazno osebje pa je poskrbelo, da smo se tudi okrepčali, saj so nam postregli z domačim kruhom in zaseko, kavo in planinskim čajem. Ob tem so učenci OŠ Starše poskrbeli še za naše razvedrilo, saj so nam zapeli nekaj pesmic in k petju pritegnili celotno zbrano druščino. Takole dobre volje in z novimi močmi smo se nato počasi vrnili nazaj do Ruške koče, kjer so za nas uredili dostopnost v kočo. Počutili smo se dobrodošli in sprejeti. Tukaj smo zaključili naš pohod in se še malce podružili v sproščenem vzdušju ter ob slastnih domačih slovenskih jedeh, kot so: gobova juha, ajdovi žganci in pohorska omleta.


Na sliki se dekle na električnem invalidksem vozičku pelje iz Ruške koče po klančini, arhiv inPlaninec

Pozitiva, ki je vladala med nami že od jutranjih ur, smo očitno prenesli tudi na vreme, saj nas je cel čas pohoda in druženja spremljal sonček ter skrbel, da nas ni zeblo, kar se hitro zgodi, ker ves čas sedimo v vozičkih.
Zame je bilo vse skupaj res eno super doživetje, od katerega odhajam z zavedanjem, da se z malo dobre volje in medsebojne pomoči da vse, tudi premagati strmine in priti na hrib, vozičku navkljub.
Vem, da bom ob prvi priliki kak tak pohod še zagotovo ponovila, in glede na nasmeške, ki sem jih po koncu dneva videla na obrazih drugih, ki so skupaj z mano premagali pot Ruška koča - Cojzerica, si upam trditi, da ne bom edina.«
Kim Ren


​