sreda, 9. november 2022 ob 00:00

Inkluzijski pohod Mariborska koča, Areh, Cojzarica, Areh

Zapustili smo megleno dolino in se podali v čudovito sončno kopel Pohorja. Jesenske barve so začele prevladovati zelenilo. Hoja po gozdnih tleh je podobna hoji po najmehkejši preprogi z blagozvočnim šumenjem suhih listov, ki so že zapustili svoja drevesa in sedaj čakajo na vojsko žuželk in gliv. Ta jih bodo spremenila v najboljše gnojilo za gozdno živelj. In tako se naravni krog znova sklene.
V ponedeljek, 17. oktobra 2022 smo se slepi in slabovidni, gibalni ovirani, nevrorazlični in osnovnošolci naužili narave v prijetni družbi.
Na parkirišče pri Mariborski koči, na višino 1068 m, smo prispeli prvi. Kmalu se nam pridruži avtobus, poln žuborečega smeha šolarjev iz OŠ Starše z njihovimi spremljevalkami. Otroci so prisluhnili navodilom in sledilo je kratko spoznavanje. Otroci so ugotavljali, kdo med nami ima težave z vidom. Povabili smo jih, da sami preizkušajo, kako je hoditi, če ne vidiš, ali vidiš le obrise in sence. Ob opazovanju mladih nadobudnežev sem ugotavljala, da so se vodili tako različno, kot se tudi mi. Eni so se držali za roke, drugi so se vodili na palici, tretji pod roko ...
Narava in opazovanje narave je učence popolnoma prevzelo, kljub temu so z velikim zanimanjem prisluhnili Jurčku, ki jim je podal nekaj napotkov: kako pijemo po poti, da ne porabimo vse tekočine; kako naj bodo zavezane vezalke na čevljih... Najbolj pogumni so se menjavali v spremljanju Martina, ki je povedal, kako naj bo napeta vrvica, kako naj izbirajo pot, na kaj ga naj opozorijo ... in jih pogosto pohvalil za njihovo vodenje.

Areh_Cojzarica__2_
Na sliki skupina inPlanincev pred odhodom izpred koče Cojzarice, arhiv inPlaninec

Na Arehu (1250 m) smo se združili z osebami, ki pri gibanju potrebujejo vozičke in z njihovimi spremljevalci. Le ti so tokrat lahko prepustili vozičke učencem, ki so komaj čakali, da jih pomagajo vleči. Po dva otroka sta vlekla, po dva sta bila v pripravljenosti. Kjer je bila potrebna večja moč, so štirje vlekli za gurtno, po eden odrasli je bil za vozičkom. Ganljivo je videti, kako otrok vodi slepega Martina, ta pa vleče voziček, na katerem sedi gibalno ovirana oseba. Ob tem se potrdi dejstvo, da lahko vsak komu nudi pomoč. Vse prehitro smo prispeli do Cojzarice (1156 m), kjer smo se okrepčali s toplim čajem in kruhom. Samo za nas so na ponedeljek odprli kočo, res smo se počutili dobrodošli.

Areh_Cojzarica__3_
Na sliki dve osebi na električnih invalidsih vozički na makadamski gozdni poti s spremljevalci, arhiv inPlaninec

Na otroških obrazih je bili čutiti ponos, tem bolj, ker smo vsi opazili drobne geste, ki jih od učencev ne bi pričakovali. Tako sem videla dečka, ki je vlekel voziček, kako je z nogo skrbno brcal veje s poti, da se ni zataknila pod voziček. Zagotovo je bil zanje dan preživet z dodano vrednostjo. Veliko bolj si bodo zapomnili ta dan, ki je bil res nekaj posebnega, kot pa, da bi se o življenju oseb z okvaro vida, gibalno oviranih oseb in drugih, učili zgolj v šoli. Živo izkušnjo priporočam vsem šolam za vse učence.
V dolini je sonce počasi popilo meglo. Ko smo se vračali domov, je že povsod grelo toplo jesensko sonce. Sijalo je tudi v naših srcih. Skupaj smo preživeli čudovit dan.

Ivana Leskovar

Vtisi otrok osnovne šole Starše, ki se jim je inkluzijski pohod vtisnil v spomin.

»S šolo smo se za športni dan odpravili na Pohorje. Tam so se nam pridružili slepi in gibalno ovirani ljudmi. Zdelo se mi je fajn, saj smo vlekli vozičke, vodili slepe. Poskusili smo tudi kako je, če si sam slep.«

»S šolo smo se odpravili na pohod na Pohorje. Bilo je zanimivo in lepo. Ko sem hodil, sem se pogovarjal s prijazno gospo, ki je bila na električnem vozičku, zraven je bila tudi učiteljica. Najprej me je bilo zelo strah, pozneje pa ne, ker sem se navadil. Nekaj časa sem tudi pomagal gospodu, ki je bil na vozičku. Želim si , da bi lahko to ponovili. Ful lepo in prijazno je bilo.«

»Na tem pohodu so se nam pridružili ljudje s posebnimi potrebami. Vedeli smo že ogromno, saj sta nas tri dni prej obiskala Jurček in Marjeta. Povedala sta nam, kako se pozdravijo slepi ljudje in kako se sporazumevajo. Z njimi smo odšli na Pohorje. Tam nas je pričakala tudi slepa gospa, ki je imela s seboj psa, ki jo je vodil. Lahko smo tudi nekako občutili kako je, če si slep in smo vodili drug drugega. Vozili smo se lahko tudi z invalidskim vozičkom. Počutil sem se fajn.«

Mariborska_ko_a_z_inPlaninci_in_osnovno__olo
Na sliki skupina inPlanincev in otrok pred Mariborko kočo, inPlaninec

»Bili smo na športnem dnevu. Bilo je zelo lepo, vozili smo se z vozičkom, da smo videli, kako je to. Veliko smo se pogovarjali, na oči smo si dali ruto in nas je nekdo vodil s palico. Ni bilo ravno prijetno, ko si videl samo temo. Bilo je tudi zelo fajn, ko nas je ena prijazna gospa slikala.«

»S šolo smo se odpravili na Pohorje, kjer smo srečali inPlanince. Dokler nam niso povedali, kdo je slep, sploh nismo vedeli, kdo je. Sošolci so vodili invalide in slepe. S slepo gospo, ki je imela psa, se je bilo zabavno pogovarjati. S sošolkami smo si zavezale oči kot slepe in vodile druga drugo. Bila sem ponosna na nas, da smo to inPlanincem omogočili. Mislim, da so bili srečni. Tudi na njih sem bila ponosna. Konec koncev smo vsi ljudje in smo enakovredni.«

Areh_Cojzarica__1_
Na sliki dva dečka držita gurtno, da zadržujeta osebo na invalidskem vozičku, ki ga vozi moški, arhiv inPlaninec

»Ko so se nam pridružili ljudje s posebnimi potrebami, sploh ni bilo videti, da so slepi. Bilo je zanimivo in zabavno. Jurček in Marjeta sta odlično organizirala pohod. Tudi jaz sem poskušala voditi sošolko, ki je imela zavezane oči s prevezo. Ne morem verjeti, kako slepim to uspe.«

»Ta izkušnja mi je bila zelo všeč. Rad bi jo še kdaj ponovil, saj je bilo zelo sproščujoče in čeprav je bilo malce mučno potiskati in vleči voziček, sem premagal ta izziv in bil srečen. Še večja izkušnja pa je bila, ko smo se preizkusili v tem, kako bi bilo, če bi bili mi na njihovem mestu in bi bili slepi. Bilo je lepo, saj smo jih vsi sprejeli takšne, kot so - nam enake. Izvedel sem, da smo vsi v srcu enaki.«

»Bilo mi je zelo všeč, ko smo imeli predstavitev in ko smo hodili. Zanimivo mi je bilo videti slepe ljudi, ker se najprej sploh ni videlo, da ne vidijo oz. da so slabovidni. Bilo mi je všeč in zanimivo, ko je gospa, ki ni videla, imela psa vodiča. Bilo mi je fajn, ko smo se vozili z invalidskim vozičkom in ga potiskali. Upam, da to izkušnjo še kdaj ponovimo. Želim vam veliko lepega in upam, da se še kdaj srečamo.«

pohod_Areh
Supina inPlanincev, med njimi tudi otroci na asfaltni cesti, arhiv inPlaninec

Slepi in slabovidni planinci opravljajo Slovensko planinsko pot. V Dnevnik s slovenke planinske poti žige zbira tudi Marjeta: »Razveselila sem se ponovnega potepanja po Pohorju. V meglenem ponedeljkovem jutru, smo se iz Ljubljane odpeljali proti Pohorju. Komaj smo čakali, da zagledamo sonce. in nismo bili razočarani. Ko smo se vzpeli na mesto, kjer smo se zbrali je tudi sonček že čakal na nas. Zbrali smo se pri Mariborski koči. Po lepi široki cesti smo hodili proti Arehu, kjer nas je čakalo še nekaj pohodnikov. Nadaljevali smo pot do koče na Cojzarici. Posedli smo se za mize, kjer so nam postregli z čajem in pa zaseko. Presenečena in navdušena sem bila nad postrežbo, saj v sanjah nebi uganila kaj nam bodo postregli. Prava kmečka pojedina. Po krajšem programu in naši himni Odločen korak, smo se vrnili po isti poti do Areha in potem šli do Ruške koče. Tu smo se kar nekaj časa predajali lepotam narave in uživali v dobri družbi. Jaz sem že imela žige izpred dveh let, ko smo že prehodili to pot, kdor pa je bil prvič, si je odtisnil dva žiga.Na poti domov pa smo se še okrepčali z ingverjem, ki je bil nekaterim udeležencem zelo všeč. Zahvaljujem se vsem prostovoljcem, ki z nami delijo korake po planinskih poteh. Brez njih bi ždeli doma.«

Pohod_na_Areh
Na sliki po makadamski cesti hodijo tri ženske, v ozadju je gozd, arhiv inPlaninec


​Inkluzijski pohod Areh - koča Cojzarica - Areh je bil drugačen tudi zato, ker je bil organiziran v sodelovanju odbora inPlaninec, osnovne šole Starše in Zavodom ODTIZ, ki je na ta način obogatil projekt E+ SSCP: Enable the Cooperation for Inclusive Sport Actions for All​.

Za članico ODTIZ-a, ki ljubi naravo, je bil to prvi inkluzijski pohod, ki ga je takole opisala:
»Že od malega obožujem naravo in hribe a sem bila kot gibalno ovirana oseba, ki je skladno z odraščanjem postala pretežka, da bi se jo nosilo na dolge razdalje in, ki za gibanje po zunanjem terenu večinoma uporablja električni invalidski voziček, prepričana, da je obiskovanje hribov in strmin zame postalo skorajda misija nemogoče, saj poti, ki vodijo do tja in čez, niso dovolj dostopne in se jih ne da prilagoditi. A odbor inPlaninec, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, mi je nedavno pokazal, da se motim!

Pohorje_Cojzarica_inpohod__2_
Na sliki v vrsti štiri ženske, tri na vozičkih, za njimi moški, v ozadju je ribnik, arhiv inPlaninec

V Zavodu ODTIZ - zavod za izobraževanje in inkluzijo so me povaboli na inkluzijski pohod! Nabrala se nas je kar lepa skupina pohodnikov, z različnimi oblikami oviranosti, prostovoljci odbora inPlaninec, ter ostali, ki jih veseli pohodništvo. S svojo prisotnostjo so nas še posebej razveselili učenci 6. razreda OŠ Starše, ki so želeli z nami preživeti športni dan.
Zbrali smo se v jutranjih urah, pred Ruško kočo, ki je bila tudi izhodiščna točka našega pohoda. Kmalu po uvodnem pozdravu in seznanjenju drug z drugim, so nas organizatorji razdelili v manjše skupine, v katerih pa smo bili skupaj posamezniki različnih zmožnosti. To je bila super priložnost, da smo si lahko v nadaljevanju pohoda medsebojno pomagali in izmenjali svoje zgodbe. Tako smo v skupinicah, ob prijetnem kramljanju krenili izpred Ruške koče do Cojzerice. Med potjo so lahko osnovnošolci dobili izkušnjo, kako je biti gibalno oviran ali slep, saj so nekateri med pohodom v rabo dobili invalidski voziček, nekateri pa preveze za oči in pohodniške palice, s katerimi so si lahko pomagali.

Pohorje_Cojzarica_inpohod__1_

Na sliki se dekle na električnem invalidksem vozičku pelje po makadamski cesti, zraven nje hodi ženska, arhiv inPlaninec

Sama sem bila prijetno presenečena nad potjo, bila je široka in teren dokaj gladek, tako da ga je moj električni voziček, ki je le sedem centimetrov od tal, z lahkoto premagoval, če je pa kje zaškripalo, so bili tukaj prostovoljci iz moje skupine, ki so malo poprijeli in porinili, da sem uspela držati pravo smer in tempo. In kot bi mignil, smo bili na koči Cojzerica, ki so jo na ta dan odprli posebej za nas. Tukaj smo se malo odpočili, prijazno osebje pa je poskrbelo, da smo se tudi okrepčali, saj so nam postregli z domačim kruhom in zaseko, kavo in planinskim čajem. Ob tem so učenci OŠ Starše poskrbeli še za naše razvedrilo, saj so nam zapeli nekaj pesmic in k petju pritegnili celotno zbrano druščino. Takole dobre volje in z novimi močmi smo se nato počasi vrnili nazaj do Ruške koče, kjer so za nas uredili dostopnost v kočo. Počutili smo se dobrodošli in sprejeti. Tukaj smo zaključili naš pohod in se še malce podružili v sproščenem vzdušju ter ob slastnih domačih slovenskih jedeh, kot so: gobova juha, ajdovi žganci in pohorska omleta.

Pohorje_Cojzarica_inpohod__3_
Na sliki se dekle na električnem invalidksem vozičku pelje iz Ruške koče po klančini, arhiv inPlaninec

Pozitiva, ki je vladala med nami že od jutranjih ur, smo očitno prenesli tudi na vreme, saj nas je cel čas pohoda in druženja spremljal sonček ter skrbel, da nas ni zeblo, kar se hitro zgodi, ker ves čas sedimo v vozičkih.
Zame je bilo vse skupaj res eno super doživetje, od katerega odhajam z zavedanjem, da se z malo dobre volje in medsebojne pomoči da vse, tudi premagati strmine in priti na hrib, vozičku navkljub.
Vem, da bom ob prvi priliki kak tak pohod še zagotovo ponovila, in glede na nasmeške, ki sem jih po koncu dneva videla na obrazih drugih, ki so skupaj z mano premagali pot Ruška koča - Cojzerica, si upam trditi, da ne bom edina.«
Kim Ren


11.12.2024