4. januar je svetovni dan Braillove pisave oziroma brajice, ki ima ključno vlogo v življenju milijonov slepih po vsem svetu. Uporabljajo jo tudi slepi in slabovidni planinci.
Braillova pisava se imenuje po njenem izumitelju Louisu Brailleu, rojenem 4. januarja 1809, zato je ta datum tudi svetovni dan Braillove pisave. Louis Braille je zaradi nesreče v očetovi delavnici že kot otrok oslepel na obe očesi, a se je kljub temu šolal in bil odličen učenec. Star komaj 13 let je sklenil izboljšati dotedanji način sporazumevanja za slepe, ki je bil sicer prvotno razvit za prenašanje vojaških sporočil v temi. Ker sistem ni zapisoval črk, ampak glasove, je bil za slepe zelo zamuden. Mladi Braille pa je odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole z uporabo le šestih pik oziroma drobnih izboklinic, ki so razporejene v liku pravokotnika. V pravokotniku sta vodoravno dve piki, navpično pa tri.
Leta 1827 je bila v Braillovo pisavo najprej prevedena knjiga francoske slovnice, leta 1829 je izšla Braillova knjiga Način zapisovanja besed, glasbe in preprostih pesmi z uporabo pik za slepe. To je pomenilo uradno rojstvo Braillove pisave, ki pa jo je stroka dolgo zavračala, saj je prevladovalo prepričanje, da bi morali slepi uporabljati isto abecedo kot ljudje, ki vidijo. Šele leta 1854 je Braillova pisava postala uradna pisava slepih v Franciji, leta 1878 je bila na mednarodnem kongresu izbrana za najboljši sistem za slepe. Počasi, a vztrajno se je širila po vsem svetu. Braille tega ni dočakal. Že mlad je zbolel za tuberkulozo in leta 1852 umrl, star 43 let.
Na sliki roke na beli plošči z Brajevo pisavo, arhiv inPlaninec
Brajico danes uporabljajo slepi, pogosto pa tudi tisti, ki zaradi okvare vida ne zmorejo brati črnega tiska. Braillova pisava ima ključno vlogo v življenju milijonov slepih po vsem svetu, saj jim omogoča branje književnih del ali študij skupaj z videčimi vrstniki. Omogoča jim, da so v stiku s svetom in tako deležni enakih kulturnih vrednot ter možnosti za vključevanje v družbo. Izurjeni bralci Braillove pisave lahko preberejo do 200 besed na minuto. Pisava je bila prirejena za večino svetovnih jezikov, od albanščine do jezika plemena Zulu.
"V teh šestih pikah je skrito mnogo več kot le pisava. Za slepe je v teh šestih pikah skrit ves svet. Že kot otrok lahko z brajico vstopiš v čudovit svet škratov, vil in drugih pravljičnih bitij, ki ti skozi prste burijo domišljijo, prihajajo v tvoje sanje, hkrati pa se kot vsi tvoji polnočutni vrstniki počasi spogleduješ z osnovnim znanjem in vsesplošno razgledanostjo," je o Braillovi pisavi zapisal slepi pesnik Sebastjan Kamenik.
Na sliki Planinski lonec besed v brajici in kretnjah, ki ga prebirajo prsti, arhiv inPlaninec
Braillovo pisavo uporabljajo tudi slepi in slabovidni planinci, ki z odločnim korakom nadaljujejo osvajanje vrhov in zbiranje žigov na Slovenski planinski poti, njihove knjižice so napolnjene že krepko preko polovico, v jesenskih in zimskih mesecih pa se odpravljajo tudi na druge pohode. Tudi slepim in slabovidnim je namreč lahko planinstvo način življenja, le nekaj pomoči potrebujejo pri tem. Za varno hojo slepih in slabovidnih na planinskih poteh skrbijo planinski vodniki in drugi prostovoljci, ki so opravili usposabljanje na temo planinstvo za invalide. Še posebej zahtevno je spremljanje oseb z okvaro vida v visokogorju, ki zahteva več pozornosti in drugačen način vodenja. Tu prostovoljci pri hoji nadomeščajo njihove oči.
Na sliki na sneženi poti spreljanje slepe osebe s pomočjo palice, arhiv inPlaninec
Slepi in slabovidni si izberejo različne načine spremljanja. Nekateri se spremljevalca držijo za ali pod roko, drugi se držijo za spremljevalčev nahrbtnik in tako čutijo, ali se pot dviguje ali spušča, v katero smer se obrača. Nekateri so s spremljevalcem povezani s palico, ki jo držita vsak za en konec, lahko so tudi navezani z vrvjo, kar deluje podobno. Odvisno od potreb posameznika spremljevalci slepe in slabovidne pohodnike usmerjajo tudi glasovno, z navodili, nekaterim tudi zadošča samo glasovno usmerjanje. Nekateri kombinirajo različne metode, odvisno od zahtevnosti poti in drugih razmer.
Video spremljanje slepe osebe na planinski poti
Večina videčih planincev kot glavni razlog, ki jih vleče v hribe, navaja razgled z vrhov. Kaj pa žene planince s slepoto in slabovidnostjo? "Res, marsikdo vpraša, kaj pa imate od tega, ko pridete na vrh? Veliko, tudi če ne vidimo," pravi Jana. "Tudi če ne vidimo lepih razgledov, čutimo energijo." Vesna pa dodaja: "Srce me vleče v gore. Tam je mir, je svoboda, neka ljubezen. Z vrha lahko tudi na druge stvari v življenju pogledaš z drugačne perspektive." Tudi ko je težko, ko je vroče, ko se pot vleče v nedogled, ko utrujenost naredi svoje, so njihova želja, navdušenje in veselje neizmerni. Pa tudi pogum, da si upajo dosegati svoje sanje. Na cilju si upravičeno rečejo oz. kar zapojejo svojo himno Odločen korak: "Za nas ni nikjer prav nobenih ovir."
