NOVICE  

ponedeljek, 21. september 2020 ob 00:00, ogledov: 2782

»Posoditi« oči nekomu in mu s tem polepšati dan je neprecenljivo

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	Preden sem se odpravil na pohod sem na internetu pridobil čim več informacij o sami poti po kateri bomo šli pod objem tolminskih gora. Videl sem, da je pot dosti široka, prepletena s travniki na katerem se pasejo krave. Preden sem legel k počitku sem še na internetu pobrskal tudi o načinih vodenja slepih. In končno je zjutraj napočil dan, ki sem ga nestrpno pričakoval.
Dan, ko sem pridružil skupini slepih in slabovidnih planincev, ki so se namenili na Planino Razor. Zgodaj zjutraj so me pobrali v Šentrupertu. Družbo v avtomobilu ji je delala Jelka ter moj varovanec Ivan. Ivana sem sreča že na prejšnjih pohodih, a takrat je imel drugo spremstvo. Juček Nowakk mi je o njem povedal, da je »ta hitri« pohodnik, zato sem veliko razmišljal o tempu hoje. Kako bom hodil, da ne bom prepočasen ali prehiter. Na pričetku poti me je močno varno prijel pod roko in rekel zdaj pa greva. Po nekaj skupnih korakih sva ujela pravi ritem hoje in pričela sproščen klepet. Pokrajina, foto Štefan Matjaž Med postankom je gore, ki nas obkrožajo opisal vodnik iz Tolmina, ki je bil zraven. Veliko o naravi je povedala tudi Tina Medved, ki je varuhinja gorske narave. »Krave se pasejo v bližini mi je rekel, slišim njihove zvonce in čutim da sva na travniku,saj pihlja veter,« mi pove Ivan. »Res imaš izostrene čute,« mu odgovorim. Zaupa mi, da ni slep od rojstva, ampak od nesreče ki jo je doživel pri 8 letih. »Spominjam se tudi barv,« je pripomnil. Posebej se potrudim in mi slikovito opišemo pokrajino, da je že jesen ter da listje rumeni. Da so krave rjave z belimi lisami, da imajo zraven majhne teličke in da med nami krožjo ptice. Do prispevka iz arhiva lahko dostopate na povezavi tukaj. https://www.24ur.com/fit-24ur/kako-je-iti-v-gore-ce-si-gluh-slep-gibalno-oviran.html Počasi se je naša skupina odpravila dalje. Pot se je pričela postopoma vzpenjati, izmenjala sta se betonska mulatjera ter gozdna pot. Med potjo sva prestopala kanale za odvajanje vode iz pobočja ter čez približno pol ure hoje prišla do doma na Planini Razor. Sledili je odmor in zaslužena malica. Prispela sva do koče v ospredju Ivan in spremljevalec Štefan v ozadju kolona planincev, foto Miljko Lesjak V okviru akcije »Gluhi strežejo v planinskih kočah« so nas prijazno postregli gluhi natakar. Ker poznam že nekaj kreten mi ni bilo težko naročati. Prijetno dobrodošlico nam je zaželela predsednica PD Tolmin Milena Brešan, predstavnik gluhih natakarjev Franjo Halic pa nas je nagovoril v slovenskem znakovnem jeziku. Po okrepčilu sem Ivanu in sebi odtisnil žig v dnevnik Slovenske planinske poti. Marjeta je poskrbela, da smo napisali prav posebno razglednico. Sledilo je skupinsko fotografiranje ter povratek proti izhodišču. Na izhodišču sva se se poslovila od ostalih pohodnikov ter počakala prevoz. Med vožnjo proti domu smo se ustavili še na Trojanah, ker smo kupili krofe in malo poklepati še z eno udeleženko. Domov sem prišel v poznih urah, nekoliko utrujen, a zelo zadovoljen, da sem nekomu polepšal dan s tem, da sem mu »posodil« svoje oči. Štefan Matjaž, vodnik PZS