NOVICE  

Tako se nas je 12 slepih in slabovidnih in nekoliko manj spremljevalcev 10. julija z organiziranim prevozom podalo proti Slovenj Gradcu. Starostno povprečje so nam popravili še trije otroci, ki so si bili prava družba za premagovanje veliko višinskih in daljinskih metrov.


Na sliki skupina planincev sedi na leseni ograji v ozadju borovci, arhiv Pin/OPP

Kilometre smo začeli nabirati s parkirišča pri Vinišniku proti prvemu daljšemu postanku na koči pod Kremžarjevim vrhom in v zbirko dodali prvi žig na tej poti.

Čisto na kratko smo občutili peščeno podlago, ko smo se že skrili pod drevesne krošnje, prestopali korenine in se kdaj pa kdaj spotaknili ob kakšen kamen. Kaj kmalu so se zlasti otroci razveselili sladkih gozdnih sadežev, ki so jih z veseljem podelili tudi z nami.

Izmenjavanje gozda, travnikov, vzponov in spustov nas je spremljalo večino poti prvega dne. Največji podvig je bil premagati Strmec, ki nam je postregel z zelo zelo strmo stezo, posejano z mnogimi koreninami in skalami, za popestritev pa so mimo švigali še gorski kolesarji.


Na sliki skupina planincev in kolesar, arhiv Pin/OPP

Preko Male Kope smo prišli do najvišjega vrha prvega dne, do Velike Kope (1.542,7m), s katere smo se po smučišču spustili do cilja tega dne - Grmovškov dom pod veliko Kopo, kjer smo tudi prespali. Tukaj je bilo kar živahno dogajanje, saj so Kope priljubljen kraj za višinske priprave športnikov, tudi iz tujine.
Ta dan smo premagali težje dele celotne poti, zaužili in izločili velike količine tekočine, za konec pa se poveselili še ob zvokih žive glasbe.
Po premaganih dobrih 14 km in okoli 1200 »višincev« je bil počitek več kot zaslužen in potreben, da naslednji dan odkljukamo še drugi del predvidene poti.

V nedeljo, 11. julija smo se po obilnem zajtrku ločili od vrveža pod Veliko Kopo. Zopet smo se zlili z naravo, ptičjim petjem, travniki poraslimi z arniko, panonskim sviščem ..., srečali pa smo tudi športnike na jutranjem treningu in kar nekaj pohodnikov.

Tokratna pot nas je peljala preko najvišjega vrha Pohorja - Črni vrh (1543,5m) proti Ribniški koči.
Črni vrh sicer ni del SPP, je pa del evropske pešpoti. Tukaj nas je bivak spomnil na bogato zgodovino oglarjenja na Pohorju.
Ob spustu s Črnega vrha smo lahko opazovali lepe iglaste gozdove, ki so značilni za Pohorje, se v njihovem objemu malce ohladili, nismo pa imeli sreče videti ali slišati kakšne divjadi, ki živi v teh gozdovih. No, verjetno so živali slišale nas in se prijazno umaknile.


Na sliki skupina planincev na vrhu Kop, foto Barbara Kelher

Po spustu za okoli 200 m smo se morali zopet povzpeti na Ribniško kočo, do tretjega žiga, se podprli in uživali v prijetnem soncu.
Od tod pa smo preko Jezerskega / Ribniškega vrha (1537 m), kjer stoji spomenik padlim borcem planincem, šli na lov za četrtim žigom, ki nas je čakal na koči na Pesku.
Toda na poti nas je narava še enkrat presenetila in prepričala kako lepo deželo imamo.
Ko smo dosegli Vrh Lovrenških jezer (1527m), se je pred nami pojavilo barjansko ruševje, med katerim so skriti lovrenski biseri. Do njih te popelje urejena pešpot in za vsakim ovinkom te čaka presenečenje v obliki lepega razgleda, miru, priložnosti za ustvarjanje prelepih spominov, tudi v obliki fotografij, za kar smo si tudi mi vzeli čas.
Najdemo lahko od 11 do 22 jezerc, odvisno od količine padavin, pa tudi živalski svet je pester. Vendar nas s svojo prisotnostjo ni razveselil niti divji petelin, niti ruševec, ki sta zelo redka.
V jezercih se zbira le padavinska voda, ki ni ravno bogata s hranili, zato tukaj uspevajo le rastline, prilagojene na skrajne ekološke razmere.


Na slki planinci ob jezeru, arhiv Pin/OPP

Od tod pa se je začel ciljni sprint, za kar je poskrbela tudi narava. Začeli so se nabirati oblaki, malo je tudi zagrmelo, padlo par kapljic, mi pa smo pospešili korak.

Tudi tokrat je bila skupina raznolika po zmožnostih, zato se je večkrat razvlekla. Seveda to ne dojemamo kot oviro. Četudi je skupinica pohodnikov povlekla naprej, smo se počakali in dorekli podrobnosti na poti.

Na končni postaji na Zreškem Pohorju smo z veseljem ugotovili, da nam dvodnevna pustolovščina ni pustila nobenih večjih poškodb, razočaranj. Še več - vsi z navdušenjem pričakujemo naslednje skupne hribovske podvige, poglabljanje prijateljstev, užitkov v krasni družbi, v prelepi naravi!
V svoje spomine smo dodali prehojenih novih okoli 34 km, kar nas navdaja z optimizmom.

Vsega tega pa ne bi doživeli brez organizatorjev in prostovoljcev, ki nas varno vodijo po poteh, za kar jim res iskrena hvala.

Varen, odločen korak na vseh poteh!                                                                                                             Jana Führer