NOVICE  

torek, 6. december 2022 ob 00:00, ogledov: 1504

Doživljanje pohodov inPlaninec kot prostovoljec

Objavil(a): Marjeta Čič
	Tole je "planinski dnevnik" pohodov v okviru projekta inPlaninec, kjer sem pomagal kot prostovoljec. Sem Nejc, star 27 let, strasten (trail) tekač in v letošnji sezoni občasni prostovoljec na pohodih inPlaninec. Kot vsi sodelujoči v projektu, sem tudi jaz naprošen, da podelim svoje izkušnje z omenjenim projektom. Mednarodni dan prostovoljstva obeležujemo 5. decembra. Na prostovoljstvu sloni veliko projektov in tudi inPlaninec je med njimi.
Pisal se je 13. februar 2022, ko sva s tekaško kolegico Darinko ob 7. uri zjutraj pričela z vzdržljivostnim trail treningom: Savinjski K6 z dodatkom Klobuka. Trasa: Gasilski dom Griže - Bukovica-Gozdnik-Dom na Kalu - Klobuk-Dom na Kalu-Kal-Mrzlica-Kamnik-Hom-Gasilski dom Griže. Vse skupaj je bilo takrat 34km in 2309m skupne višinske razlike v 8h 23min. Na Mrzlici (najvišja točka treninga, pred nama je bil najtežji vrh, Kamnik) sva se odločila narediti krajši odmor. Že pri oddajniku sva videla skupino gluhih pohodnikov, s katerimi smo si izmenjali slikanje. Oni so z mojim telefonom slikali naju, jaz pa z njihovim njih. Pri domu na Mrzlici pa sva zagledala tradicionalne zastave inPlaninca. Takoj sva vedela, da nekaj je, nisva pa vedela, kaj točno. Tako je bilo zame prvo delo na spletu preveriti, kaj to je. In tu se je začelo. Pogledal sem malo koledar pohodov in najprej mi je padel v oči Boč, ki je bil na sporedu 2. aprila, na dan ozaveščanja o Avtizmu, kamor kot oseba z Aspergerjevim sindromom tudi spadam. Ker imam blizu (Zibika, od Kostrivnice, kjer imamo z žlahto po navadi izhodišče, z avtom cca. 10 minut) tudi sorodnike, mi je bilo še toliko bolj zanimivo, da se pohodu tudi pridružim. Že prej smo se menili z društvom ASPI, da bi šli, če ne drugega, tradicionalno na pohod z modrimi baloni. Tisti vikend je bil zelo ironičen, saj je na dan norcev (1. april) padal sneg, ki sem mislil, da bo skopnel. Prišlo je jutro, 2. aprila, ko sem okrog 6. ure z avtom štartal do moje izhodiščne točke, POŠ Kostrivnica, od koder sem začel »napadati« preko koče Velikonočnice Boč. Plan je bila naslednja trasa: Kostrivnica- Velikonočnica-Stolp na Boču-Dom na Boču (štart inPohoda)-Stolp na Boču-Dom na Boču- Kostrivnica. Na sliki po makadamski cesti hodijo trije prostovoljci z osebo na invalidskem vozičku, v ozadju se dviguje zasneženo pobočje na vrhu katerega je oddajnik, arhiv inPlaninec Ko sem prišel do travnika velikonočnic (tik pred domom na Boču, kjer je bil štart pohoda, tisti vikend pa tudi inPlaninec izobraževanje strokovnega kadra za delo z invalidi/OPP v planinstvu. Naletel sem na led, kar je privedlo v odločitev, da grem v Dom na čaj, da si malo oddahnem. Tam pa sem spoznal prostovoljce inPlaninca. Najbolj so mi takrat padli v oči Marjeta Čič, Jurček Novak in Martin Močnik. Ko sem jim na zajtrku predstavil svoj plan trase, sem se po tehtnem razmisleku odločil, da bo stolp na Boču počakal in da je bolje, da grem na tisti lažji del: do koče Velikonočnice. Tam pa sem prvič imel priložnost pomagati pri vleki vozičkov. Čeprav nisem naredil željenega (šel na stolp na Boču), sem pa dopoldne preživel v dobri družbi, doživel nekaj novega (vleka vozičkov), odpel nekaj pesmi, ter se nato iz koče Velikonočnica poslovil in se odpravil v dolino, od koder sem šel nato še v Zibiko pozdravit sorodnike. Sledila je Gora Oljka, 14. maj 2022. Eden izmed najbolj drznih pohodov. Na tem pohodu sem srečal tudi skupino ESC, mednarodne mladinske prostovoljce, in njihovo mentorico Barbaro. Ker sem takrat bil še »zelenec« glede pomoči pri vleki vozičkov (eni so imeli vrvi, drugi ne) nisem vedel, da bi jo tisti, za katerega sem poprijel moral imeti. Vodja je naznanil odhod in tako sva s Harisom imela »solo vzpon« do gostilne Jug, kjer sva na mojo željo in tudi na željo mimoidočih, ki so videli napore, počakala na »okrepitve« in vrvi, da smo varno prišli do vrha, kjer smo imeli zasluženo kosilo. Takoj po kosilu pa sem moral oditi nazaj v dolino, saj smo imeli z MoPZ Savinjski zvon revijo pevskih zborov še isti dan. 9. Julija je bila nato izvedena tudi tekma (tek na Goro Oljko), ki je sicer potekala iz Andražke smeri, a zadnja strmina je bila enaka kot na inkluzivni pohod na Goro Oljko. Tisto sem odtekel z nasmeškom na obrazu. Takrat sem bil 2. v svoji kategoriji. Na sliki po makadamski cesti hodijo trije prostovoljci z osebo na invalidskem vozičku, arhiv inPlaninec Prišel je 29. maj 2022. Inkluzivni pohod na Kal, kjer je bilo cel vikend izobraževanje inPlaninec. Do zdaj smo se že spoznali, mojo norost in jaz, da je treba vedno imeti za gibalno ovirane vrv. Tudi tokrat s strani norosti ni bilo nič drugače. Ker je Kal relativno blizu, sem se na pot odpravil kar od doma, iz Šempetra. Za ogrevanje sem osvojil Mrzlico (iz smeri Matk), nato pa za trening gozdnih spustov po tablah Razglednih 12, kjer smo tekli tudi Hrastnik Trail do doma na Kalu, kjer smo imeli zajtrk, po zajtrku pa smo se odpeljali do kamnoloma Hrastnik, kjer smo imeli štart pohoda na Kal. Na samem štartu je bilo zelo mrzlo, zato sva se z Luijem (predstavnik ESC) odločila, da se z rahlim tekom ogrejeva za pohod, med katerim se je še ulilo. K sreči sem imel v nahrbtniku rezervno majico, a kaj ko je bila tudi ta cela premočena. Po kosilu sem se nato tudi napel in naplesal, nato pa je na žalost sledil odhod v domače kraje. Na sliki cesti hodijo trije prostovoljci z osebo na invalidskem vozičku, arhiv inPlaninec Moje zadnje letošnje gostovanje v programu Inkluzivni inPlaninec pa je bilo 10. septembra ob pohodu na Gospodično, ki ima, kolikor sem slišal od svojih dolenjskih kolegov malo nižje tudi svojega Gospodiča. In da naj bi ženske na Gospodično hodile po večno mladost. Če se ne motim, smo ob »finalu« tudi imeli možnost pogledat izvir mladosti, za katerega se nisem odločil. Iz tega dne mi je najbolj v spominu poleg imena hriba, ostalo »finale«, kjer sva s kolegom Janom iz društva ASPI pela celo pot do avtobusa in zaključno rajanje in plesanje od himni Odločen korak. Da strnem: Bilo mi je zabavno, poučno, sploh pa sproščeno biti v vaši družbi inPlaninec. Z veseljem tudi drugo leto na tak način ohranjam (tekaško) kondicijo. Če bom le lahko, z veseljem pomagam tudi drugo leto pri pohodih. Me pa za drugo leto čaka še ena dolžnost: Da se naučim himno Odločen korak, da jo bom lahko pel tudi kot Kekec, ob poti. Nejc Pogačar