Tokrat je bil razgled malce drugačen, saj smo se pohoda udeležili ob polni luni, katerega PD Polet, občina Šentrupert in lokalni prebivalci organizirajo že od leta 2007 in naša skupina je prisostvovala pri 199. obisku.
Na sliki skupina inPlanincev hodi po asfaltirani cesti, v ozadju se dvigujejo hribi, na katerih so hiše, arhiv inPlaninec
Malo po 15. uri smo se že prešerno razpoloženi pripeljali v Deželo kozolcev, kjer smo izstopili iz aavtobusa. Peš smo se odpravili na Trg v Šentrupert, kjer se je začela zbirati druščina pohodnikov. Seveda ni manjkala pogostitev toplih in hladnih napitkov. Ob 16. uri smo ob pozdravu Petra iz PD Polet pričeli našo dogodivščino v Nebesa. Sonček je prijazno zašel, mi pa smo zagrizli najprej v asfaltirani klanec, potem pa smo dobro polovico poti kar pošteno dihali po planinski poti. Kakšnih 15 minut hoje pred vrhom se je celotna skupina pohodnikov, skupaj z domačini nas je bilo preko 100, smo se ustavili na domačiji prijaznega gostitelja, imena si žal nisem zapomnila.
Na sliki skupina inPlanincev na postanku na dvorišču domačina, arhiv inPlaninec
Prav veselo smo razvajali svoje brbončice z okusnim pecivom, keksi in zavitki. Potem pa še zadnji vzpon po ozki poti in nato resnična Nebesa. Nebo je bilo čisto, brez oblačka in polna luna je osvetljevala nebesni raj. Ob veselem druženju, tudi ob zvokih harmonike smo nadvse uživali. Spomnili smo se tudi Pekla v lanskem letu, ki je bil odskočna deska za Nebesa. Malce smo pogreli svoje želodčke s toplimi napitki in nasitili z odličnim pecivom ter drobnimi maslenimi kruhki nato se po dobri urici odpravili v dolino.
Na sliki za mizo je pet otrok, na mizi je krožnik s slanim pecivom, arhiv inPlaninec
Tokrat smo ubrali drugo, bolj udobno pot, saj smo se do izhodišča odpravili po cesti. Skupinica v kateri sem hodila je ves čas hoje v dolino prepevala pesmi, od ljudskih, zabavnih, pa še kakšna bivša naša se je našla vmes. Z naglavnimi lučkami in veliko srebrno luno smo dobesedno naredili dan in sonček v naših srcih. No in ker smo bili pač na Dolenjskem, kjer pravijo, da je težko mimo kakšne prijetne zidanice, smo naredili še en postanek na pot . Na parkirišču, pred avtobusom je bilo treba seveda še zaplesati na našo himno, že tretjič ta dan. Pa lahko bi jo zapeli in poplesavali še desetkrat, tako smo vedno srečni in vzneseni, da smo spet dosegli in doživeli nekaj čudovitega.
Na sliki inPlaninci pozirajo za skupinsko sliko na trgu, arhiv inPlaninec
Nočni pohod v Nebesa nam ni prinesel novega žiga v naše knjižice, prinesel pa nam je neizmerno veselje in hvaležnost, da smo se zopet lahko družili skupaj z našimi prijatelji in spremljevalci in navsezadnje s prijaznimi domačini.
Hvala Marjanu, PD Poletu, občini Šentrupert in inPlanincu za resnično nebeško druženje.
Irena Temlin
Slepi in slabovidni planinci z odločnim korakom nadaljujejo po Slovenski planinski poti. V okviru prostovoljskega projekta, katerega namen je tudi slepim in slabovidnim omogočiti izkušnjo gora, so prvi žig v dnevnik Slovenske planinske poti odtisnili 8. februarja 2020 na Mariborski koči na Pohorju, zdaj pa so že povsem blizu zadanemu cilju: prehoditi celotno Slovensko planinsko pot in napolniti dnevnike z vsemi žigi.
Zadnji žig bodo odtisnili na Debelem Rtiču 23. septembra 2023, ob slovenskem dnevu športa in mednarodnem dnevu znakovnih jezikov. Ta dan bo praznično obarvan še z obeležitvijo 70. obletnice Slovenske planinske poti in 130. obletnice Planinske zveze Slovenije. Rezervirajte si datum 23. september in se nam pridružite!
|
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
