NOVICE  

nedelja, 25. junij 2023 ob 00:00, ogledov: 779

Posebno vzdušje in pozitivna energija na Žavcarjevem vrhu

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	Zadnjo spomladansko soboto, 17. junija smo se inPlaninci podali na inkluzijski pohod na Žavcarjev vrh pri Mariboru. To je bil še eden od naših dogodkov, na katerih nas raznolikosti ne ločujejo, ampak povezujejo ter ustvarjajo posebno vzdušje, kjer se vsakdo počuti dobrodošel in sprejet. Skupaj delimo veselje do narave, gibanja in medsebojnega spoštovanja, veselje do novih doživetij in spoznavanja novih ljudi.
Tudi tokrat je organizator, odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije, pripravil dve poti. Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) so 6. letošnji pohod začeli pred domom CŠOD Škorpijon. »V svežini zgodnjega dopoldneva se je skupin gibalno oviranih, nevrorazličnih AMA ter slepih/slabovidnih s spremljevalci in prostovoljci, skupno 92 ljudi, zbranih z vseh koncev Slovenije, podalo na pot, obdano s čudovitimi travniki in gozdom, ki je bila lepo dostopna in je ponujala tudi lepe razglede. Prvi del poti, ki se kar nekajkrat dvignila in spustila, je bil asfaltiran, v zadnji tretjini je bila gozdna pot,« opisuje pohod Mojca, članica delovne skupine GOGO. Na sliki moški pelje osebo na invalidskem vozičku, za njima je moški, ki z vlečnimi vrvmi pomaga, premikajo se po zeleni travi pred kočo, arhiv inPlaninec Milena je bila z nami prvič. »Tudi sploh prvič sem bila v hribih, odkar ne zmorem več popolnoma sama. Mislila sem, da zame to ne bo več mogoče. Zato sem hvaležna vsem, ki se trudijo in prispevajo, da se takšni podvigi lahko zgodijo. Priskrbeli so mi tudi voziček, pravo supervozilo, ki mi je zelo olajšal vzpon, z mojim ne bi bilo tako enostavno in udobno. Presenetila me je številna udeležba, čutila se je pozitivna energija med udeleženci.« Tina Cerk, inPlaninka na električnem invalidskem vozičku, je povedala: »Pot mi ni predstavljala velike ovire ne zaradi dolžine in ne strmine, tudi zaradi makadama ne. Bila je lepo urejena in primerna za voziček.« Več težav so imeli udeleženci na električnih skuterjih, ki so na makadamu spodrsavali, zato je bilo malce adrenalina in negotovosti, a vsi so srečno prišli do cilja, koče na Žavcarjevem vrhu. Na sliki moški potiska po makadamski poti, ki jo preči kanaleta v kateri je les,  invalidski voziček, na katerm sedi moški v belem, s pomočjo vlečne vrvi moški in ženska hodita pred vozičkom in ga vlečeta, arhin inPlaninec Slepi in slabovidni pohodniki, skupaj s spremljevalci jih je bilo 27, so pot začeli nižje v dolini, v Bresterniški grabi. Po planinski poti, ki vodi sprva ob potoku, nato skozi gozd in mimo nekaj kmetij, so prispeli do koče, od koder pa so kar takoj nadaljevali vzpon do samega Žavcarjevega vrha. Od tam sicer ni razgleda, a pravi žig, tisti, ki zares »velja«, je pač na vrhu, zato se je vsekakor veljalo potruditi še do tja. Na vrhu je poleg splošnega veselja za obilico smeha poskrbel Miha, ki se mu je tako »mudilo«, da je bil kar nekaj korakov pred svojo spremljevalko. Tako je bilo res videti, kot da je slepi na vrh pripeljal videčega. »Ampak pravzaprav sva s tem, sicer čisto nehote, najbolje prikazala bistvo naših pohodov. Tu namreč ne gre za to, da ena skupina ljudi, v tem primeru videči, samo daje, druga pa prejema. Nasprotno, dlje kot se udeležujem inkluzijskih pohodov, bolj sem prepričana, da vsi udeleženci veliko dajemo in še več dobivamo,« pravi prostovoljka Zvezda, tista, ki jo je Miha »pripeljal« na Žavcarjev vrh. Na sliki skupina pohodikov v gozdu, dva v prvi vrsti držita zastavo inPlaninec, arhiv inPlaninec »Na inPlaninskih pohodih Skupaj v hribe sem v različnih vlogah, kjerkoli me pač potrebujejo. A največji izziv pa tudi motivacijo mi vedno predstavlja vodenje slepih ali slabovidnih. Občudujem njihovo brezmejno energijo pri premagovanju najrazličnejših ovir, ne samo na planinskih poteh, in sploh si ne morem predstavljati, koliko poguma in brezpogojnega zaupanja je potrebnega, da se prepustiš vodenju človeka, ki si ga mogoče sploh prvič srečal. Sama se spominjam, kako smo se nekoč na usposabljanju za prostovoljce preizkusili v vlogi slepega. S prevezo preko oči smo se morali prepustiti vodenju drugega udeleženca. In čeprav je bilo okolje dokaj enostavno, gotovo veliko bolj kot na planinskih poteh, se nikakor nisem mogla sprostiti in se prepustiti, bila sem vsa zakrčena, ves čas v pričakovanju padca ali udarca v kak predmet. Res pa je, da nihče tudi ni bil posebej usposobljen za vodenje slepih, šlo je bolj za izziv. Na inkluzijskih pohodih je seveda drugače. Ogromno sem se naučila na izobraževanju za delo z invalidi in osebami s posebnimi potrebami v planinstvu, učim pa se seveda še vedno, na vsakem pohodu, od vsakega pohodnika. Z Miho večjih težav nisva imela, saj je bila pot večino časa dovolj široka, da sva lahko hodila vštric, tako da me je Miha držal za roko, na tistih mestih, kjer je bila pot ožja, pa sem hodila spredaj in me je Miha držal za nahrbtnik. Še najbolj me je zaskrbelo, ko smo skupaj zapeli. Kaj bo tak glasbenik, kot je Miha, avtor naše himne Odločen korak, pripomnil na moje »fušanje«? Posluha pač nimam niti malo. A me je takoj pomiril, da smo na inkluzijskih pohodih tudi pri prepevanju vsi enaki.« Na sliki moški in ženska hodita po cesti, za njima se odpira razgled na dolino in griče, modro nebo je pokrito z belimi oblaki, arhiv in Planinec To se je pokazalo tudi med sproščenim druženjem pri koči na Žavcarjevem vrhu, ki se, kot je povedala oskrbnica, poteguje za naziv naj koče leta. Glede na prijazen sprejem, ki so ga pripravili nam, povsem upravičeno. Opazovali smo lep razgled in hitro ugotovili, da je poseka sredi gozdov, vidna onkraj Drave, že Pohorje, celo prizorišče tekmovanj za Zlato lisico, ki pa je na žalost »ušla« iz Maribora. Z glasbenim doživetjem nam je dan popestril Tadej Raner, član delovne skupine GOGO. »Tovrstni pohodi mi pomenijo v prvi vrsti izjemno prijetno druženje v družbi nasmejanih in pozitivnih ljudi ter odklop glave od vsakodnevnih skrbi. Na Žavcarjevem vrhu sem v lepem sobotnem dnevu užival v razgledu na dolino ter se okrepčal z dobrotami, ki so nam jih pripravili na koči. Pozitivno vzdušje sem hotel ohraniti tudi z glasbo, ki mi pomeni ogromno, dejansko me petje spremlja že od malega, čeprav se ga nisem nikoli resno lotil oz. se učil solo petja. Sem popolnoma amaterski pevec, ki skozi glasbo izraža svoje občutke in poskuša širiti dobro voljo,« je povedal Tadej. Na sliki moški na invalidskem vozičku povje, zraven stoji ženska, ki mu drži mikrofon, na desni strani je moški, ki igra na kitaro in gleda pevca, zraven je moški na invalidskem vozičku, ki zre v daljavo, v ozadju je miza za katero stoji trei osebe, arhiv inPlaninec   Tokrat smo inPlaninci imeli tudi številčno družbo štirinožnih prijateljev. GOGO pohoda so se udeležili predstavniki društev, ki se ukvarjajo s šolanjem psov, seveda skupaj s psi. Pred kočo sta zbrane nagovorila predstavnik društva Slo-Canis, ki se ukvarja s psi vodniki, pomočniki in terapevtskimi psi, ter predstavnik Društva REPS, to društvo daje poudarek šolanju psov v reševalne namene. Pozdravili so nas tudi predstavniki VDC Maribor, predstavniki Planinske zveze in vodja delovne skupine GOGO Stojan Rozman. Na sliki skupina inPlanincev na asfaltirani podlagi pred objektom, v ospredju je plakat TVU, arhiv inPlaninec Pot nazaj smo vsi opravili skupaj, saj so se tudi slepi in slabovidni pohodniki, ki so do koče prišli iz doline, odpravili proti domu Škorpijon, kjer nas je čakal prevoz. Pohod je ponudil priložnosti za učenje o kraju, ki smo ga obiskali, o razgledih, o ljudeh in o sprostitvi v naravi. Pohod je del tednov vseživljenjskega učenja (TVU). Še enkrat se je izkazalo, da so inkluzijski pohodi priložnost za celotne družine, posameznike vseh starosti in različne stopnje telesne pripravljenosti. Bil je še en čudovit dan, ki nas je napolnil s pozitivno energijo, še en dragulj v verižici inPlaninskih doživetij. Pripravila Zvezdana Bercko