NOVICE  

ponedeljek, 4. maj 2026 ob 00:00, ogledov: 45

inPlaninci na obisku pri Ivanu Cankarju na Vrhniki

Objavil(a): Marjeta Čič
	Leto 2026 je leto štirih velikih književnikov in mi smo se v času, ko e bližajo Tedni vseživljenjskega učenja posvetili Ivanu Cankarju. V nedeljo, 19. aprila smo se pripeljali na Vrhniko, kjer smo povezali hojo, kulturo in učenje. Damjan Debevec nas je popeljal po Cankarjevih poteh in nam zelo nazorno predstavil življenje tega našega literarnega velikana, od njegovega otroštva do konca življenja.
Lahko rečemo, da nas je po poteh svojega življenja popeljal sam Ivan Cankar, saj ima Damjan Debevec prave cankarjanske brke in zelo lepo opravo iz Cankarjevih časov. Občudovali smonjegov starinski, elegantni slog obleke rjav karo oblekovni suknjič, telovnik in hlače, belo srajco ter rdeč metuljček, na glavi pa slamnik. Tako smo imeli občutek, da smo na pohodu z Ivanom Cankarjem. Pričakal nas je pri hotelu Mantova, kjer so bili v 19. stoletju poleg stare gostilne Mantova tudi opuščeni konjski hlevi. Tam je po požaru, ki jim je uničil hišo, v kateri se je rodil pisatelj, družina dobila zatočišče. Na nasprotni strani ceste je Cankarjev spomenik in tu nam je odlični imitator našega pisatelja sli kovito opisal, zakaj je kipar Ivo Jurkovič upodobil Cankarja v sedečem položaju in povedal zgodbo o slavnih mesarjevih kladah. Citate iz Cankarjevih del je dobesedno stresal iz rokava. Popeljal nas je do enajste šole pod mostom in izvedeli smo, da pisatelj, ki je »Mnogokaj študiral v svojem življenju, tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, ni zadobil nikjer in nikoli«. Sledil je ogled Cankarjeve hiše na Klancu. Ta hiša stoji na mestu, kjer je stala hiša Cankarjeve družine pred požarom. To je zdaj Cankarjeva spominska hiša in muzej. Urejen je zelo lepo in ko vstopimo, zadiši najprej črna kuhinja in ko naš vodič v prekrasnem Cankarjevem jeziku citira odlomke iz njegovih del, se nam zdi, da smo se za kratek čas preselili v njegov čas. Celo pehar suhih hrušk je na mizi (mentrgi). Razstavljene so tudi njegove knjige in njihovi prevodi v tuje jezike. Povzpeli smo se po klancu skozi čudovit zeleni gaj do cerkve Sv. Trojice iz 17. stoletja, na vrhu, ki je bil včasih Fijolični vrh, zaradi mnogih vijolic. Ogledali smo si cerkev, o kateri je Cankar napisal: »Se sveti na holmu bela, kakor nevesta in se razgleduje po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju...« , izvedeli za legendo o jezeru in zanimivosti o zgodovini cerkve. Šli smo do Tičnice in do Antonove Kapelice, po klancu siromakov, videli staro šolo, cerkev sv. Pavla in še mnoge zgradbe, povezane s pisateljem ter grob Cankarjevih, v katerem pa naš pisatelj ni pokopan. Njegov zadnji dom je v grobnici slovenske Moderne na ljubljanskih Žalah, kjer počiva skupaj s Kettejem, Murnom in Župančičem. Ta četvorica predstavlja začetnike slovenske moderne književnosti. Naš zanimiv vodnik nas je peljal v Močilnik, eden številnih izvirov Ljubljanice. Videli smo kapelico sv. Antona Puščavnika, občudovali smo zeleno naravo, ki jo obkrožajo visoke stene, čutili mir in si predstavljali, kako Cankar išče navdih za pisanje, medtem, ko nam je njegov alter ego pripovedoval legendo o zlati zajemalki. Iz Močilnika smo zavili proti Cankarjevemu domu, zadnjem postanku današnjega izobraževalnega pohoda. Na postankih po poti Cankarjevega življenja in ustvarjanja smo o njem izvedeli marsikaj tako o njegovih otroških prigodah kot o njegovem poznejšem življenju in tudi marsikaj, česar nismo vedeli. Imel je rad dekleta, voditelj nam je naštel kar precej imen njegovih deklet, zaročenk in prijateljic. Ivan Cankar je tudi lepo risal. Včasih je bil koleričen, bil pa je dobrega srca in kljub revščini zelo radodaren. Ukvarjal se je s politiko - bil je simpatizer socialne demokracije, ostro je kritiziral takratne politične razmere in se boril za pravice revnih. Slišali smo pripoved, kakšen vojak je bil. Videli smo mnoge stavbe, kjer so Cankarjevi živeli, saj so se zaradi težkih razmer ogromno selili. Njegovo življenje je bilo kratko, a polno in kljub revščini bogato in nadvse pestro. Ivan Cankar, naš veliki pisatelj, dramatik, esejist in pesnik, je vedno aktualen, še posebej v današnjem času! V svojem kratkem življenju je doživel in ustvaril mnogo več kot nekdo s še enkrat daljšim življenjem. Zahvaljujemo se vodstvu inPlaninca, da nam je omogočil tako lep izobraževalni pohod, prav tako se zahvaljujemo Ivanu Cankarju alias Dejanu Debevcu za vrhunsko vodenje! Vrhniko, Cankarjev prečuden kraj, smo zapustili polni izredno lepih vtisov. Naj dodam še nekaj pomembnih dejstev in zanimivosti: Prebrala sem, kako je Ivan Cankar spoštoval ženske. Zofki Kveder, ki so ji sodobniki pripisali sloves prenapete »emancipistke« in celo »največje sovražnice moških«, je Ivan Cankar pisal: »To je ena sama ženska, kolikor je zares ženska, vredna več kot ves tisti gnili moški zarod«. Njegova slovenščina je čudovito lepa, njegovo pripovedovanje je zelo globoko, njegov jezik pa tako bogat in čudovit, da kar boli. »Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja« pravi Cankar v Kurentu. Čim več berimo tega našega velikana, da se bomo znali lepo izražati v kleni slovenščini! V letošnjem letu, ki je leto Zofke Kvedrove, Srečka Kosovela, Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja, imamo priložnost, da se še bolj seznanimo z njimi, saj bodo s tem v zvezi potekale številne kulturne prireditve. Berimo, berimo te naše izvrstne umetnike, prav tako druge slovenske avtorje in seveda tudi tuje! Zavedati se moramo neizpodbitnega dejstva: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo!« Zapis izpod peresa Marije Metlike, navdušene pohodnice ter ljubiteljice narave in umetnosti, dobitnice priznanja Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja. Video o njeni nepopustljivi strasti do učenja si lahko ogledate na povezavi video Marija Metlika. Pred pričetkom pohoda smo poskrbeli za ogrevalne vaje, s katerimi smo lahkotneje naredili prve korake, med potjo pa smo prejeli tudi jabolka, ki so poskrbela za prijetno osvežitev in dodatno energijo. Ob zaključku smo izvedli še raztezne vaje, da smo preprečili napetost v mišicah in se po pohodu počutili še bolje. Pozornost smo namenili pomenu gibanja kot temelju »prehranske piramide«. Pohod je del programa Inkluzijski koraki k zdravju, ki spodbuja gibanje, povezovanje in zdrav življenjski slog. Program sofinancira Ministrstvo za zdravje in je del prizadevanj Dober tek Slovenija za več gibanja in bolj zdravo prehrano. Utrinke s pohoda Inkluzijsi koraki k zdravju ujamete na povezavi.