V delovni skupini sodelujem od leta 2018. Že prej sem se vedno spraševal kako paraplegiki oz. nasploh gibalno ovirani obiskujejo gore. Z društvom paraplegikov smo šli dvakrat v Dolomite ... sam pa užival na Grand Canariji. K sodelovanju v delovni skupini me je povabila Zveza paraplegikov. Pred tem dela te skupine nisem poznal. V začetku sem bil prepričan, da od mene pričakujejo, da bom kar začel s pregledom, opisi ... in izdelal popis dostopnih koč in primernih planinskih poti za gibalno ovirane. No, pa bo to tudi prišlo nekoč v plan in izvedbo.
In tako sem se po zmožnostih udeleževal inkluzijskih pohodov in spoznaval delo odbora v preteklosti in razvoj ideje, da se lahko, podobno kot akcijo za slepe, slabovidne, gluhe in naglušne, uspešno izvede tudi akcija za gibalno ovirane.
Na sliki priprava pred pohodom v ospredju planinski vodnik v sredini Sojan s Kiro, v ozadju skupina pohodnikov med njimi gibalno ovirani, slepi, gluhi. Arhiv Pin/OPP
Odbor vodita dve »čudoviti« osebi. Večino drugih članov odbora sem spoznal na pohodih ali sestankih delovne skupine. Smernice je odbor sprejel že pred časom, a s pristopi novih članov se te dopolnjujejo. Kemija med člani je izjemna in Jurček in Marjeta nas morata včasih kar trdo prijeti in postaviti na realna tla.
Vrednost - priznanja povedo veliko, zahvala ljudi, ki jim je to delo namenjeno in drugih sodelujočih v ustvarjanju tega.
Uspešnost dosedanjega dela, izkušnje zbrane v tem času, priliv novih moči ... lahko iniciatorje v PZS samo navdušuje. Za postoriti je še veliko, končni cilj je še daleč. Verjetno bo potrebno dobro preučiti podobno delo v tujini in pridobiti tako pozitivne, dobre zgodbe kot bridke izkušnje. Dosedanje delo je bilo res zelo dobro. No, saj je nekaj potrdil tega. Predvsem tisti hvala udeležencev, ki ti res pomeni - vse. A pravega preboja in razumevanja naporov še vedno ni.
Na sliki Stojan na invalidskem vozičku, na njegovi levi sedi črna labradorka - Kira, z rdečo oprtnico in napisom pes pomočnik. Foto osebni arhiv
Predvsem je vključitev v delo Odbora za mene čast in bogati mojo dušo in mi laska, da lahko sodelujem. Rad sem koristen. V delo želim vnesti razumevanje, kaj gibalno ovirani rabimo, na kakšen način, kje so naše zmožnosti, kaj je dejanska npr. arhitektonska ovira, kaj so rešitve, s čim in kako doseči to ... Predvsem pa vidim svoje najpomembnejše delo v nadaljevanju, ko bomo opravljali popis in oglede dostopnosti poti in koč. Posebno poglavje je pritegnitev ostalih organizacij invalidov, posebno gibalno oviranih.
Z leti dela sta Jurček in Marjeta že za organizacije invalidov veliko naredila, a še vedno so tu invalidi, ki tega sploh ne poznajo ali jim ni možno pristopiti k temu. Tu je tista naloga ostalih akterjev delovne skupine, da jih pozove, predstavi in omogoči, tudi uresničitev njihovih sanj.
Akcije imajo zelo realno ozadje in niso plod fantastične predstave posameznika. So ciljane in imajo globoko ozadje za delo odbora tudi v bodoče.
Na sliki Stojan ob zastavi Gibalno ovirani gore osvajajo, v ozadju logo GOGO na ekranu. Arhiv Pin/OPP
Sledenje mojih ciljev je trenutno nekje v ozadju, saj gradimo osnove za pravo delo - omogočiti dostopno pohodništvo in dostopne koče v Sloveniji.
Upoštevanje mojega glasu - no, nisem sicer nekak hudi skupinski tip človeka, zato včasih preveč soliram, a skupina to hitro opili v sprejemljiv okvir.
Občasno bo potrebno vključiti v delo dodatne ljudi z različnimi znanji in sposobnostmi.
Če je kaj zakon za ta Odbor in seveda to delovno skupino, je to inkluzija z veliko začetnico. Neizvajanje tega, njena odsotnost - samo Bog bi nam odpustil.
Mislim, da imam zaenkrat dovolj specifičnih in strokovnih znanj za izvajanje zadanih nalog - sicer pa vključim, povprašam strokovnjake z dotičnega področja.
Na sliki Stojan v Joëlette, planinski izlet na otoku Gran Canaria, Španija (sedež
na enem kolesu, zadaj eden potiska, spredaj eden vleče in vodička). Foto: osebni arhiv
Zaljubljenost v gore me ni minila niti po nesreči. Ko sem po rehabilitaciji v URI Soča prispel domov, sva se z dekletom odpravila v Logarsko dolino, kjer sva se sprehodila od Hotela Plesnik do parkirišča pod Rinko in nazaj. In že tam sem rekel, da bom še »juckal« na gorah, ne vzdihoval v dolini. |
Najdi nas na Facebooku
