NOVICE  

Da bo Triglavski dom na Kredarici v času akcije GSPK privabil številne gluhe in naglušne, se je nekako že pričakovalo. Triglav, najvišji vrh Slovenije, je za številne željan osvojitve. Miloš Ganić, ki je idejni oče akcije GSPK in vodja sekcije MOOSHribi društva MOOSVID, je organiziral skupaj s planinskimi vodniki PZS pohod z gluhimi in naglušnimi, katerim so se pridružili tudi slišeči.

Odbor Planinstvo za invalide/OPP je bil izredno v veliko pomoč pri deljenju Miloševe prošnje po e-pošti. Vsi planinski vodniki PZS, ki so se Milošu javili za prostovoljno pomoč in ena udeleženka, ki si je zaželela biti del gluhih ter vodnikov PZS, so bili udeleženci usposabljanja Pin/OPP. Utrinki z usposablanja so dostopni na povezavi tukaj.

Z leve: Marjan Kobav (PD Kamnik), Štefan Matjaž (PD Ljubno ob Savinji), Grega Eržen (PD Kranj), Ludvik Veber (PD Križe), Miloš Ganić (PD Moravče), Jože Hribar (PD Mislinja), foto arhiv GSPK

Da bi bile pomembne priprave na Triglav dobro organizirane in dovolj informirane, se je Miloš odločil, da bo vso skrb z vodniki PZS ter logistiko zaupal Štefanu Matjažu, vodniku PZS. Štefan se je skupaj z vodniki in pomagači dogovoril o tem, na kaj morajo biti pozorni med pohodom ter poskrbeti za varnost vseh in spremljati počutje udeležencev in vreme. »Same logistične in organizacijsko priprave na pohod so ključnega pomena," doda. Miloš pa je poskrbel za informiranje udeležencem ter pridobil dodatne pomembne informacije, ki imajo dodatno težo pri varni izvedbi pohoda na Triglav. Težava je bila, da niso uspeli dobiti certificiranega tolmača slovenskega znakovnega jezika in se je na prošnjo Miloša prostovoljno javila Nina Jeranko, naglušna udeleženka, ki je poskrbela za tekoče sporazumevanje med gluhimi in vodniki PZS.

Nina Jeranko (na desni) tolmači Miloša Ganića iz znakovnega jezika v govor, da so mu lahko vodniki PZS in slišeči udeleženci sledili, foto Matija Jurkovič

26 zagnanih planincev (17 gluhih in naglušnih, 4 slišeči ter 5 planinskih vodnikov PZS) se je 1. avgusta 2020 ob 4.30 zjutraj zbralo pri Topolino Dovje. Tam so se pozdravili, se spoznali in si razdelili potrebno opremo bodisi od planinskih vodnikov bodisi od udeležencev, ki so si sposodili v svojem planinskem društvu. Od tu jih je pot peljala do konca poti v dolino Krma, ki je bila izhodišče za pohod. Opremljeni in pripravljeni so spremljali predstavitev Miloša ter planinskih vodnikov, Grega, Ludvika, Marjana, Jožeta in Štefana.

Po zložni gozdni poti so hodili 15 minut, nato so se po navodilu planinskih vodnikov ustavili in si slekli jakne. Vodnik Grega je pomagal udeležencem čelade tesno zavezati na nahrbtnik. Počasi se je opazilo, kako se je vse razdelilo najprej v dve skupini, nato v tri skupine. Prvi malo daljši postanek so imeli pri pastirskem stanu na Prgarci. Do Kredarice je preteklo kar nekaj znoja, saj jim sonce ni prizanašalo.

Ob 11. uri je na Kredarico prispela prva skupina, ob 13. uri druga skupina, tretja skupina pa ob pol treh.

Grega Eržen (vodnik PZS, PD Kranj), ki je kot prvi v vrsti vodil celotno skupino na poti, je opisal pohod prve skupine s Kredarice na Triglav tako: "Načrtovan pohod na Triglav je uspel v polni meri. Zaradi zelo nepredvidljivega vremena smo se določili, da skupino razdelimo na dva dela, tako da je prvi del kondicijsko bolj vzdržljivih prišel na Kredarico okoli 11. ure. Po kratkem premoru smo preverili varnostno opremo, čelado, pas in samovarovalni komplet ter še enkrat ponovili samo pripenjanje na jeklenice ter potek zadnjega dela vzpona. Že sam pogled na Triglav je naše pohodnike navdal z navdušenjem, saj so komaj čakali, da pridejo na vrh. Za sam vzpon smo potrebovali slabe dve uri, saj smo si vzeli čas, da smo lahko v miru občudovali razglede iz najvišje točke Slovenije. Ko smo prispeli na vrh je bilo navdušenje fenomenalno, niso manjkale niti solze sreče in veselja. Po obveznem krstu je sledilo skupinsko fotografiranje, nato pa smo se zaradi nabiranja oblakov odločili, da počasi začnemo s spustom nazaj proti koči. Vsi udeleženci so varno in srečni prispeli do Kredarice, kjer jih je čakal zaslužen odmor, saj so v enem dnevu prehodili več kot 2000 metrov višinske razlike in to tudi za redne pohodnike, ni ravno majhen zalogaj."

Prva skupina na sončnem vrhu Triglava pri Aljaževem stolpu, foto arhiv Jože Hribar

Druga skupina na oblačnem vrhu Triglava pri Aljaževem stolpu, foto arhiv Štefan Matjaž

Ob približno pol treh se je na Triglav odpravila druga skupina v spremstvu vodnikov, Miloša, Ludvika in Štefana. Vreme je še vedno kazalo na dober vzpon na Triglav, čeprav je po napovedih kazalo na poslabšanje. Štefan je na kratko razložil uporabo samovarovalnega kompleta. Malo naprej od Malega Triglava so se srečali s prvo skupino, ki so bili vidno navdušeni nad osvojitvijo Triglava. Po dveh urah je na Triglav prispela druga skupina. Tisti, ki so ga osvojili prvič, so bili zelo srečni!

Iz greben malega Triglava do Kredarice sta drugo skupino ujela dež in sodra. Nevihte so bile tudi v bližini. Nekateri so spoznali, kako je zelo pomembna uporaba samovarovalnega kompleta v takšnih situacijah. Vodniki PZS so bili presenečeni nad odlično "poslušnostjo" gluhih planincev o varnem sestopanju na Kredarico, kamor so prispeli ob pol osmih zvečer. Sledilo je druženje v prostorih Triglavskega doma do 22. ure, prav tako so bili prijazno in hitro postreženi od gluhih natakarjev akcije GSPK. Predstavitev akcije, ki poteka čez celo leto 2020 brez omejitev, je dostopna na povezavi tukaj.

Prostor Triglavskega doma je bil poln nasmejanih gluhih planincev, ki so se pogovarjali v svojem jeziku - znakovnem jeziku, foto arhiv GSPK

V samostojni režiji je na Kredarico prišlo še 16 gluhih in naglušnih planincev.

Prvega avgusta 2020 je tako na 2864 m visokem Triglavu stalo 25 gluhih in naglušnih, med njimi so bili tisti v samostojni režiji in prostovoljci akcije GSPK. Prvič ga je osvojilo 8 gluhih in naglušnih. 31. julija pa so bili na Triglavu 4 gluhi planinci.

Gluhi in naglušni planinci v spremstvu planinskih vodnikov in prostovoljci akcije GSPK pred Triglavskim domom na Kredarici, foto arhiv GSPK

V nedeljo, 2. avgusta 2020, se je zaradi poslabšanj vremena že ob 7. uri celotna druščina planincev vračala v dolino Krma, kamor so srečno prispeli ob 11. uri. Vsi so bili vidno zelo utrujeni. Zelo jim se je odleglo, da so že pri avtih oz. kombiju, peklenske bolečine v mišicah jim niso prizanesle. Zavedali so se, da bodo morali za takšne pohode zelo dobro se pripraviti hkrati ne vzeti ter nositi odvečne ter težke stvari.

Vsak je z Triglava oziroma Kredarice prinesel svoje prvo doživetje, ki jim bo za vedno ostalo v spominu.

Grega Eržen (vodnik PZS, PD Kranj): "Z vidika vodenja je sam pohod potekal brez večjih posebnosti, dodatno pozornost smo morali nameniti komunikaciji, ker je bilo med samim vzponom težje podajati navodila celotni skupini. Najtežja stvar je bila, da je bilo skoraj nemogoče udeležence hitro posvariti pred morebitno nevarnostjo npr. padajočim kamenjem. Na srečo se je večina pohodnikov, ki so tisti dan obiskali Triglav, že vrnila iz vrha, tako da med vzponom nismo srečali veliko ljudi. Ostali pa so nas na varnih točkah počakali, da je naša skupina lahko varno plezala proti vrhu. Bi bil pa omenjen pohod veliko težje izvedljiv, v kolikor s seboj ne bi imeli super tolmačke Nine, saj je bilo vseeno iz varnostnega in tehničnega vidika potrebno podati veliko napotkov za uspešno osvojitev najvišjega vrha Slovenije."

Grega na postanku s skupinico planincev na planinski poti, foto Matija Jurkovič

Med nami so bili tudi slišeči udeleženci, ki so jih gluhi povabili medse in tudi po drugi poti kot je deljenje e-pošte iz Pin/OPP. »Kot udeleženka usposabljanja za Pin/OPP na Boču sem preko mailing liste dobila posredovano Miloševo prošnjo o spremljanju gluhih in naglušnih pohodnikov na Triglav. Napisala sem, da sicer nimam izkušenj z vodenjem, da pa bi se z veseljem pridružila, ker je bila osvojitev Triglava že nekaj let moja želja. Poleg tega se mi je zdela to odlična priložnost za spoznavanje skupnosti gluhih, s katero bom v prihodnosti morda delala, ko zaključim študij specialne in rehabilitacijske pedagogike in osvežitev mojega osnovnega znanja SZJ (začetnega tečaja SZJ sem se udeležila decembra 2019)," je zapisala Nur Živa Kranjec. "Pred pohodom sem bila malce živčna, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem od vzpona. Te skrbi so se že v soboto zjutraj razblinile, saj je bila naša skupina zelo dobra - tako pohodniki kot vodniki smo se bili pripravljeni drug drugemu prilagajati. Tudi s samo komunikacijo ni bilo težav. Pri pomembnejših stvareh je na pomoč priskočila tolmačka, med potjo pa smo se lahko tudi sami kaj dogovorili, drug drugega opozorili ... To medsebojno sprejemanje in trud za razumevanje sta mi bila všeč. Moji vtisi na ta vzpon so torej odlični, spomini pa bodo nepozabni. Še zdaj sem navdušena, da nam je uspelo osvojiti najvišji slovenski vrh in v mislih čestitam vsem udeležencem pohoda. Tudi organizacija je bila dobra, za vse je bilo poskrbljeno. Če zaključim - to je bila res čudovita in nepozabna izkušnja! Rada bi se zahvalila Milošu, da mi je omogočil pridružitev na pohodu. Tudi v prihodnosti bi se rada še kdaj pridružila, saj sem se odlično imela. Hvala in čim več varnih pohodov še naprej!"

Nasmejana Nur Živa Kranjec pred Aljaževim stolpom, foto Jože Hribar

Med vodniki je bil tudi Jože Hribar (vodnik PZS, PD Mislinja): »Prvič sem se srečal z gluhimi na usposabljanju Planinstvo za invalide/OPP leta 2018. Ko sem prejel mail od Miloša v katerem je prosil za pomoč pri vodenju, sem se z veseljem odzval, saj bom lahko pomagal in hkrati dobil nove izkušnje. Sam vzpon na Triglav v človeku vzbudi nekaj posebnega in le težko ponovljivega, saj so občutki ob prvem vzponu neopisljivi. Med nami je bilo kar nekaj prvopristopnikov. S tem so dokazali, da so prepreke le v naših glavah. Mi jim moramo samo pomagati, da nam pokažejo, kaj vse zmorejo. Gore so za vse! Hvala za dva prečudovita dneva.«

Jože pred Aljaževim stolpom, foto Jože Hribar

Najstarejši vodnik, ki je spremljal najstarejšo planinko, Marjan Kobav (vodnik PZS, PD Kamnik), je velik podpornik gluhih in na sploh: "Tudi tokrat sem pri vodenju užival. Zame ni toliko pomembno koga vodim, ampak da se ob tem družimo in, kolikor se da, tudi uživamo. Če so udeleženci gluhi, je sporazumevanje oteženo a z obojestransko dobro voljo in trudom se da tudi to oviro precej znižati. Tokrat sem spremljal do Kredarice planinko, ki je morala v to, da je prišla do koče, vložiti res mnogo truda in volje. Ne vem, če bi sam to zmogel, a ženske so veliko močnejše od nas, čeprav jim to ne priznamo. Seveda je tudi moja spodbuda in prilagajanje njenemu tempu pomagalo, da je prišla na Kredarico, ki se ji je stalno odmikala."

Marjan (na desni), ki je vodil planinko do Triglavskega doma na Kredarici, foto Štefan Matjaž

"Pri aktivnostih z gluhimi sodelujem že 30 let ob različnih dejavnostih: služba, pomoč pri vodenju, izobraževanje, sodelovanje pri akciji »Gluhi strežejo« in podobno. Zadnja tri leta potekajo akcije »Gluhi strežejo« in pohodi kot je bil ta konec tedna, a to so le enkratne aktivnosti, ne glede na to, da jih je več. Če se ne bomo drug drugemu odprli, cilja nismo dosegli. Zakaj nas ne bi gluhi večkrat povabili k svojim aktivnostim in se večkrat pridružili aktivnostim slišečih? Moj elektronski naslov lahko posredujete vsakemu, ki bi se pridružil tudi kakšni naši akciji, da se še bolje spoznamo in da postane to pogostejše druženje in tudi obratno, rad se bom družil z gluhimi in se udeležil njihovih aktivnosti," doda Marjan.

Kako so pa doživljali gluhi planinci, vabljeni k ogledu videoposnetka, v katerem boste tudi slišali mnenja vodnikov PZS o pohodu.
Nekaterim pohodnikom je bil zadosten izziv Kredarica in so Triglav občudovali od daleč.

Video reportaža vzpona na Kredarico in Triglav.

Besedilo videa
16. pohod MOOSHribi na Kredarico in Triglav, 1.-2. avgust 2020
Pod Aljaževim stolpom sedita in se pogovarjata Miloš in Petra.
Petra: "Miloš, jaz bi te vprašala, kako se počutiš danes?
Miloš: "Zelo lepo se počutim, navdušeno, zraven so se mi pridružili gluhi, slišeči ter planinski vodniki. Jaz sem bil glavni vodja in sem vse skupaj zbral. Res je bilo zelo lepo. Razdelili smo se v dve skupini. Skrbelo nas je za slabo vreme. Sedaj je lepo vreme, napoved vremena na telefonu nas je zafrkavala."
Petra: "Najprej je na Triglav šla prva skupna, nato mi - druga skupina. Šli smo mimo druge skupine, ki so sestopali, kaj so ti povedali o osvojitvi Triglava?"
Miloš: "Nekateri so rekli, da so zelo veseli. En je rekel, da je tudi zajokal od ponosa. To pomeni, da je imel v sebi močna čustva, veliko veselje in dobro počutje. Drugi so rekli, da so odkljukali osvojitev, saj so dve leti govorili, da bodo osvojili Triglav. Uspelo jim je!
Zlatko: "Sedaj sem že na Kredarici. Pred približno tremi leti sem zasledil, da so gluhi šli na Triglav. Želel sem iti na Triglav, a nisem imel časa, imamo otroke, druge opravke. A letos sem pa rekel, da grem! Zavedal sem se, da trenirati v slišečem nogometnem klubu ni isto kot pohod. Ajde, gremo! Do tukaj, Kredarice, sem dobil otrdele mišice v nogah. Ko sem zagledal, kakšna pot me čaka do Triglava, se mi res ni dalo več, a cilj je bil močnejši. Ko sem prišel na Triglav so iz mene začele teči solze sreče. Zelo je zanimiv Triglav. Osvojil sem ga - obkljukano. Lep je, prav tako zrak."
Robert: "Že dve leti nazaj sem želel osvojiti Triglav, a sem imel smolo - sem imel vročino. Lani sem spet imel smolo, ker sem imel nesrečo in sem si poškodoval roko. Za letos pa, ker se si že obljubil mi je uspelo osvojiti Triglav. Pot je bila res naporna. Na začetku iz Krme do tukaj (Kredarica) je bilo še v redu, potem za Triglav sem si rekel, da bom še to opravil. Res je bilo naporno, a sem opravil, kar sem si zadal. Imel sem se lepo in tudi užival sem."
Karmen: "Bilo je naporno. Na začetku je bila v redu pot, sem zmogla, potem je postalo vedno bolj strmo, sem dobila otrdele mišice, težko sem dihala, a sem počasi in vztrajno hodila. Do polovice sem hitro šla, nato sem nazadovala za prvo skupino. Bila sem nekje na sredini, a ti mi ni bilo več pomembno. Vedno bolj so me bolele mišice, nisem se navadila tako dolgo hoditi. Počasi mi je uspelo priti do Kredarice, kjer sem se takoj po petih minutah počitka odpravila na Triglav. Stisnila sem zobe in poskusila, če mi bo šlo. Mislila sem, da bo pot lepa, a ko je bilo tako strmo, mi je bilo grozno naporno. Opozorjena sem bila, da je tu nevarno, da lahko tu spodrsne ... Stisnila sem zobe in na koncu mi je uspelo osvojiti Triglav. Srečno sem se vrnila nazaj."
Petra ob prihodu nazaj na Kredarico s Triglava: "Toča nas je ujela. Boli me tu. Udarjala nas je, smo hiteli."
Miloš: "Sedaj že varno sestopamo v dolino s Kredarice. Vreme je dobro."
Beti: "Videla sem video povabilo in sem vprašala Špelo, ali greva? Rekla je ja."
Špela: "Sem želela enkrat na Kredarico, na Triglav nisem šla. Želel sem se gibati, preverjati kondicijo, po navadi sem vedno za računalnikom. Je bila pa res težka in strma pot, moja najtežja pot. Ne vem, če bom šla še kdaj. Nikoli več na tako pot. Predlagam, da se pred vzponom telesno pripravite, se odpravite na nižje hribe, tudi na strme poti, ker to je res zelo težka pot, ampak je tudi zelo dobra izkušnja za naprej."
Tončka: "Na začetku, ko se hodila, ni bilo težav do tukaj kjer smo bili. Ko smo nadaljevali, sem nazadovala. Spremljal me je planinskih vodnik Marjan. Težko sem hodila naprej, a mi je šlo. Do enega kažipota me je začelo po telesu boleti, a sva skupaj vztrajno še nadaljevala, do ene lokacije, kjer res nisem mogla več nadaljevati. Zelo me je bolelo po telesu in po nasvetu Marjana sva počivala pol ure. Rekel mi je, da naj pustim ostale, da naj gredo. Rekla sem, okej. V roku pol ure sem za deset minut zaspala. Ko sem se zbudila in ko sva nadaljevala s potjo nisem mogla verjeti, da sva hodila brez pavze. Lepo sva hodila in prispela na Kredarico. Res sem presenečena nad tem. Moram še povedati, da mi je Marjan vse predstavil, od rož do imen gora. Tako podrobno mi je razlagal. Hvaležna sem vodniku Marjanu. "
Olga reče Tončki: "Čestitam, ste najstarejša ženska v skupini, ki je uspela priti na Kredarico."
Rok: "Imel sem cilj iti na Triglav, a sem sedaj končno prvič uspel. Zelo sem zadovoljen."
Boštjan: "Žena pravi, da morava iti na Triglav in sva šla skupaj. Hodila sva in videla, da je vrh še daleč, a sva vztrajala do vrha. Ko sva prispela na vrh sem bil zelo vesel."
Franci: "Lansko leto smo se odpravili na Triglav iz doline Vrat čez Plemenice. Na poti do Triglava me je zgrabil krč v obe nogi. Z mukami sem se obrnil in se vrnil do Koče na Doliču. Letos pa je bila pot lepša, mi je šlo. Malo pred Kredarico, recimo 20 metrov me je spet zgrabil krč. Zmasiral sem si nogo in uspešno prispel v kočo, kjer sem se spočil. Ko so nam rekli, da gremo do Aljaževega stolpa, sem šel in malo naprej od koče me je znova krč zagrabil. Na veliko smolo sem moral iti nazaj v kočo. Letos očitno nisem bil priden, ampak poreden. Smola. Bom šel spet drugo leto."
Rok: "Dve leti nazaj sem si želel na Triglav. Letos sem se z gluhim prijateljem pridružil gluhim pohodnikom. Od Krme do Kredarice sem imel dvakrat krč, a nič za to, sem imel dvakrat pavzo. Ko smo prispeli na Kredarico, sem imel tri ure počitka, nato smo se odpravili proti Triglavu. Počasi sem šel, smo uporabljali samovarovalni komplet. Za mano je bil planinski vodnik, ki me je pomagal peljati do vrha. Tam sem bil krščen, trikrat so me po riti, nato smo se srečno vrnili nazaj, spali in gremo sedaj domov."
Miloš: "Zelo vam iskrena hvala za vaše prostovoljno vodenje do Triglava in nazaj."
Vodniki so povedali.
Štefan: "Vodenje gluhih, ki ne slišijo, se meni zdi kot slišečemu pomembno. Rad bi poudaril, da vsi, ki hodimo v gore, gore so lepe za vse. In to jaz želim kot vodnik približati vsem skupaj, zato sem se tudi priključil skupaj na izlet v gore, na Triglav. Za samo vodenje je zelo pomembna tudi vloga tolmača, Nina Jeranko je odlična, ki nam slišečim pomaga razumeti in tudi predajati informacije od nas do njih. Pretok informacij je zelo pomemben. Sami udeleženci na tudi so bili zelo disciplinirani, ubogali so nas vodnike, sploh pri tehničnem delu plezanja. Sama tura je bila dokaj zahtevna, posebej spust s Triglava dol, ko je začelo padati, deževati. Takrat je bilo pomembno, da smo se pripenjali varno in šli počasi. Udeleženci so bili super, vesel sem, da so tudi ostali zadovoljni.
Marjan: "Jaz mislim, da pravzaprav ni razlike med vodenjem gluhih in slišečih. Bolj je včasih komunikacija težka. Nekaj drugega je. Jaz mislim, da se gluhi preveč zapirajo v svoje skupine, mi se jih pa bojimo. In bi bilo dobro, da nas večkrat povabite zraven ali pa pridete k nam, potem bodo te ovire bistveno manjše. To je treba narediti."
Grega "Najbolj pomembna stvar je, da res najbolj potrebujemo tolmača. Vse tiste osnovne informacije, kako se pripenja, kako se varovati, kako stopat, kje prijet skale in tako. V bistvu jaz zelo težko z rokami pokažemo in razložim, mora nekdo dejansko povedat te tehnične lastnosti in karakteristike in to so spet osnove ferate. To kar je v bistvu ne do Kredarice, ampak od Kredarice do Triglava in od Triglava nazaj dol. Ena stvar je, ki je na vseh teh pohodih zelo moteča in jo moramo nekako ugotoviti je, da recimo mi slišeči, če pade skala, zakričimo "pazi skala!" Pri gluhih tega ne moremo narediti, tako da skala lahko prileti kamorkoli. To se nam je že naredilo in v bistvu to je ena stvar, ki bi se jo moralo tudi za naslednje pohode nekako rešiti. Da take direktne nevarnosti lahko tudi vse ostale opozorimo, ne samo za nas, ki da slišimo in tako lahko odreagiramo. To. Drugače pa, mogoče za naslednjič malo več navodil napisat, tudi kar se osebne opreme tiče, kaj rabijo, kaj ne rabijo s sabo nosit, ker so mogoče nekateri s sabo vzeli preveč stvari in je bil nahrbtnik pretežek. Da moramo biti mogoče malo bolj pripravljeni, ne vem, par pohodov prej. Čeprav so vsi prišli gor normalno, to ni bil noben problem. Mogoče jim bo lažje naslednje leto, malo lažje.
Miloš sprašuje Ludvika: "Bili smo v drugi skupini skupaj s Kredarice do Triglava. Uspelo nam je, na koncu je iz Triglava dol pri Malem Triglavu začelo grmeti in deževati, toča. Ali ste opazili, da so se gluhi bali?"
Ludvik: "Iz mojega vidišča zelo v redu, nobene panike ni bilo, noben ni začel prehitevat, pa tisto, kar se je tisti moment naredilo in tisto, kar sem jim naročil, da naj delajo, so delali in smo prišli dol, tako kot je treba."
Jože: "Meni je bila to ena zelo dobra izkušnja. Gluhih še nisem vodil. Moram pa reči, da so mogoče še bolj poslušni kot pa tisti, ki slišijo. Enkrat si povedal in so to tudi upoštevali. To je nekaj, kar ti pride prav. In res to kar je rekel (Marjan), da bi mogoče še kdaj mešana skupina, da se še koga povabi ali pa da vi pridete s slišečimi, da tudi drugi vidijo, da vsa sprejmejo, da niste vi za sebe. Vi ste ravno tako enakovredni nam. To je zelo dobro pa lepo. In mi bo lepo ostalo v spominu. Pa še bom prišel pomagat, če boste rabili.


Maja KUZMA GANIĆ 

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 
Pred vzponom je potrebno kar nekaj priprav. Tudi priprava video vabila na Triglav, kjer Miloš pove, da bodo z njim vodili tudi planinski vodniki PZS.

Pohod sta pripravila v soorganizatorja akcije GSPK - društvo MOOSVID in njene sekcije MOOSHribi:

MOOSVID (Mladinsko društvo za osebe z okvaro sluha VKLOP/IZKLOP), ustanovljeno leta 2017, ima 8 sekcij, med njimi je najbolj dejavna sekcija MOOSHribi ("MOOS" je izpeljanka iz kratice društva MOOSVID, "Hribi" pa njen bistveni dodatek). Vodja te sekcije je Miloš Ganić, ki jo vodi skupaj s svojo ženo, Majo Kuzma Ganić. Miloš in Maja, ki sta strastna pohodnika in obožujeta hribe in gore, sta v društvu MOOSVID predlagala ustanoviti sekcijo MOOSHribi. Po uspešno izvedenih 16. pohodih po različnih hribih in gora, vred z trenutno osvojenim Triglavom, jo opisujeta tako: "Združujemo ljudi vseh starosti, ki si želijo gibanja, druženja, spoznavanja lepot hribov in gora kakor znamenitosti ob prehojeni poti. Z organiziranimi pohodi jim nudimo idejo, kako lahko preživijo svoj prosti čas, kjer tudi lahko odmislijo skrbi in ob koncu pohoda odnesejo lepe in tople spomine. Rekreacija in pristna komunikacija v središču narave sta tudi čudovita priložnost za zdrav in močan duh v razgibanem telesu."

Maja in Miloš, vodji sekcije MOOSHribi