NOVICE  

Tamar, 5.9.2020 - dan z zvezdico. Kot ambasador, ki je vedno skromen navzven, pa tako bogat navznoter, nas je s svojimi izkušenimi koraki pospremil Viki Grošelj, ki je svoje sodelovanje podkrepi z besedami:»Drug drugemu smo lahko navdih.« Več preberite na povezavi tukaj. Pravi promotor akcije pa je bil parašportnik, smučar, Jernej Slivnik. Kot prostovoljka sem skupaj z Jernejem in Vikijem prehodila dobršen del poti. Ko je Jernej že na samem začetku povedal, da je že bil v Tamarju in da na poti ne potrebuje nikakršne pomoči pri premagovanju klancev z invalidskim vozičkom smo obmolknili. Meni je postalo celo malo vroče. In smo šli, korakali, drugi vrteli kolesa z rokami. Pa je prišel prvi klanec. Vsi smo neprestano pogledovali proti Jerneju, Viki je bil eden prvih ki mu je izrazil globoko spoštovanje za trud, vztrajnost in obvladovanje vozička. Jernej je resnično sam premagal vse, tudi odtočne kanale za vodo, kjer sem sama ob opazovanju njegovih akrobacij, imela verjetno ravno tako visok srčni utrip kot on, ki je poganjal voziček na vso silo. Z vsem spoštovanjem do Jerneja je to dokaz, da kjer je volja je pot. In še to, ni potrebno da osvojimo Triglav ali pretečemo maraton, da nas preplavijo hormoni sreče, občutek je ravno takšen, če ne še boljši, ko z gibalno oviranimi osvojiš Tamar. Suzana Pustivšek

 

Na sliki Viki Grošelj čepi ob Jerneju Slivniku, k sedi na invalidskem vozičku, ozadju je gozd in hribi, foto Boris Kovačič

Nekaj po šesti uri smo se iz Krškega skupaj odpeljali z avtobusom in nekaj osebnimi avtomobili proti Planici. Na poti smo bili vsi v pričakovanju, kako bo in kaj vse bomo doživeli. Že na sami poti smo občudovali prekrasno naravo in gorovje, saj avtobus ponuja veliko boljši razgled, kot osebni avtomobil. Ko smo prispeli v Planico smo bili vsi srečni, polni adrenalina, navdušeni, da smo prišli v čudovito jasno dopoldne in nabralo se nas je zelo veliko. Ne vem zakaj, a nihče od nas ni začutil nobenega napora, kajti bilo je toliko prostovoljcev, da smo z lahkoto in z nasmejanimi obrazi vsi srečno prišli na cilj. Z nami je vseskozi hodil tudi ambasador Viki Grošelj in sam dejal, da je to ena čudovita izkušnja. Med nami je bil vseskozi tudi para športnik Jernej Slivnik, ki je sam vztrajal do vrha - pravi borec. Prav tako smo vseskozi imeli spremstvo kombija, a k sreči ga ni nihče potreboval. Na cilju so nas pričakali nasmejani gluhi, ki so nas postregli s pijačo in hrano in nas naučili veliko novega. Čudoviti občutki, kaj vse se da, če je volja in motivacija. Bilo nam je prečudovito. Naj poudarim, da popolnoma nič ni bilo, kar ne bi bilo v redu. Glede na to, da je bilo na samem kraju še ostalih 100 ali več pohodnikov sem prepričana, da smo dosegli glavni cilj - inkluzijo in integracijo. Kot opazovalka nekaterih mimoidočih sem spoznala, da so bili zelo navdušeni nad našo akcijo. Izjave prostovoljca g. Petrovič-a: »Bogati so tisti, ki imajo prave prijatelje. Ta dan smo izgubo telesne energije nadomestili in si napolnili baterije v sodelovanju z Društvom Sonček Posavje. Nova spoznanja pa so garancija, da bomo še sodelovali.«
Občutke, ki jih ob takih dogodkih začutiš je zelo težko opisati, nekako jih moraš doživeti in spoznaš, da je vse to nepopisna sreča tako za gibalno ovirane kot ostale z motnjami v razvoju, kot za vse nas, ki smo kakorkoli povezani z njimi. Z akcijo GOGO 2020 živimo inkluzijo in integracijo. Nataša Solomun

  
Na slikah skupina pohodnikov na poti v Tamar, na levi z invalidskimi vozički, na desni s spremljevalko in psom vodičem. Foto Boris Kovačič

V Tamar se nas je napotila skupina preko 90 pohodnikov na kolesih in peš, med potjo se nam je pridružilo še vsaj 30 gluhih/naglušnih. Za pomoč pri vzponu vsakega invalidskega vozička so bili trije prostovoljci. Dva sta spredaj vlekla z vlečnimi vrvmi, edne pa je zadaj upravljal smer. Med pohodniki sta bili tudi slabovidno in slepo dekle, ki je imela spremljevalko in psa vodiča. Udeleženec na električnem invalidskem vozičku je svoje vozilo upravljal z usti, saj je dobro vzdrževana pot to omogočala. Ob tem velja izpostaviti podpornike, ki so videli v Planici, Ratečah, Kranjski Gori plakate in so nas podprli z navzočnostjo, podporo, začudenjem in bili presenečeni nad vzdušjem in dobro družbo.  Občini Kranjska Gora se je potrebno zahvalit za urejeno cesto, ki je bila kot "avtocesta". Za veselo vzdušje je poskrbel tričlanski ansambel. To bo dan, ki ga ne bomo pozabili.

Z nami na poti v Tamar se je povzpenjal tudi direktor podjetja H-bit d. o. o., naš generalni sponzor, Martin Škorjanc s svojo ženo in nas podprl pri hoji. Pred planinskim domom nas je tudi on nagovoril: »Zahvalil bi se, da ste nas povabili k sodelovanju k tej čudovit akciji. Z akcijo GOGO dokazujete, da zmorete nepredstavljivo veliko in dejstvo, da potrebujete pomoč, ne pomeni, da ne prispevate k naši skupni blaginji.
Vaša moč, vaša jeklena volja za vsakodnevno spoprijemanje z nepredstavljivo težkimi ovirami je bogastvo za našo skupnost.«

 
Na sliki desno skupina pri zadnjih korakih do Doma v Tamarju, na sliki levo uporaba komunikacijskega valjčka in jedilnika opremljenega s kretnjami. Foto Štefan Matjaž

Veliko lepih besed je bilo povedanih, takih, ki ti sežejo do srca in ogrejejo dušo. Obiskovalka je zapisala.
​
»Nepozabna izkušnja, predvsem pa zavedanje, kako pozabimo in nam je samoumevno, da stopimo na kamen, brez da bi prej pomislili kako dvigniti nogo, kako videti lepo rožo brez opisovanja drugih, slišati ptico v gozdu, brez znakovnih znakov gluhih ... preprosto, kako smo lahko srečni, da smo zdravi ... Milijon je možnosti, da se nam kaj zgodi in bomo kar hitro potrebovali pomoč drugih. Predvsem pa pozabljamo, da smo vsi na poti staranja (ko nam začne pešati sluh, vid, gibalne sposobnosti ... )... tako da ... si presenečen, ko imaš priložnost popeljati osebo na vozičku (npr. paraplegika ) po planinski poti na razgledno točko in ko vidiš žar življenja v njegovih očeh, ko slišiš osebo, ki je v svojem svetu in ne spregovori pogosto, reči:»To je moj najlepši dan v mojem življenju,« ostaneš brez besed in neizmerno hvaležen, da si lahko del tega, predvsem pa, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Zato še enkrat hvala Marjeti in Jurčku za to priložnost in zagotovo bomo še sodelovali in s tem pripomogli pri vključevanju, k sožitju, k večji kvaliteti življenja invalidov ter jim omogočili čim več raziskovanja gorskega sveta.«

Dogodek poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja.

Inkluzija je proces pri katerem se učimo živeti drug z drugim in nič nas ne ustavi. Veliko smo se naučili o življenju drugih. Kaj jih veseli, kaj jim polni dušo, kako se sporazumevajo. Veselje do učenja kretenj je bilo še toliko večje, saj so bili gluhi prostovoljci razigrani in nasmejani kljub obilici dela.

Da smo zmogli vsi do koče in to v rekordnem času se moramo zahvaliti številnim posameznikom in prostovoljcem. Organizirano so prišli vodniki PZS, skavti, taborniki in prostovoljci Stičišča Središča.