NOVICE  

Tam smo najprej v akcijo stopili prostovoljci in udeleženci akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah. Po krajšem organizacijskem sestanku smo pripravili prostor pred kočo. Na mizah so naše goste, pohodnike, pričakali pripomočki z navodilom za lažje sporazumevanje s strežnim osebjem. V zloženki so bili v znakovnem jeziku prikazani osnovni pojmi – dober dan, prosim, hvala, slikovni prikazi za naročilo različnih pijač in hrane. Komunikacijski valjček pa je bil pripomoček, da je komunikacija med slišečo osebo – naročnikom in osebo z okvaro sluha – strežnim osebjem, lažje potekala. Tako, se je lahko naš dan začel. 

Prvi gostje so prihajali in akcija se je pričela. Naloga prostovoljcev je bila, da smo goste pripravili na naročilo in po potrebi s tolmačenjem pomagali strežnemu osebju. Ko je sonce pridobivalo na moči, so začeli prihajati tudi gostje iz projekta Gibalno ovirani gore osvajajo. Pred kočo je nastal prijeten vrvež - naročila, zadrega gostov, tolmačenje, smeh … 

Pomembno nam je bilo, da so bila naročila v znakovnem jeziku. Nekaterim gostom je bilo na začetku neprijetno, ker so bili s kretnjami malo nerodni. Pa smo pristopili prostovoljci in jih spodbujali. Določeno kretnjo so osvojili nato pa zelo samozavestno naročili željeno pijačo in jedačo. Zaznala sem, da je bil trenutek naročila »sestop iz cone ugodja«. Vendar, ko so premagali samega sebe in naročili v znakovnem jeziku se jim je na obrazu narisal velikanski nasmešek. Eden od gostov je povedal: »Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj naročil v znakovnem jeziku. Super ste, še več takšnih akcij je potrebno.« 

Ko je bilo sonce že visoko na nebu in je ura odbila poldne, smo imeli slavnostno otvoritev. Govorili so predstavniki različnih društev oz. zvez. Prvi je bil na vrsti Ales Peperko, ki je bil vodja ekipe Boča za akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah, za njim je bil Stojan Rozman predstavnik delovne skupine Gibalno ovirani gore osvajajo, ambasadorka Urška Vučak Markež, parašportnik David Škerjanc in Martina Golob predstavnica H-bit. Vsi so imeli enotno sporočilo, da takšne akcije združujejo ljudi. 

Še pomembneje pa, da nudijo priložnost za spoznavanje med seboj, ne glede na ovire in težave, ki jih vsak posameznik prinaša s seboj. Čeprav nisem tak kot ti, nisem boljši, niti slabši, pomembno je da lahko po svojih močeh sodelujem. Sem hvaležen, da sem sprejet in jaz sprejemam tebe takšnega kot si. Prav je, da gremo v hribe. Še bolj prav pa je, da se zberemo na točkah, kjer potekajo take akcije, kot je današnja in s tem pokažemo spoštovanje do sočloveka, organizatorjev in prostovoljcev. 

Zaključili bi z mislijo od Audrey Hepburn »Imamo dve roki, eno, da pomagamo sebi in drugo, da pomagamo drugim«.

Srečno!

Laura Kostanjšek