NOVICE  

petek, 11. junij 2021 ob 00:00, ogledov: 1894

S Planine na Mirno goro in še naprej do Baze 20

Objavil(a): Marjeta Čič
	Mirna gora je s svojimi 1048 m najvišji vrh Bele krajine. Domačinka nam je razložila, da o tem, kako je dobila svoje ime, obstaja več mitov. V vseh ima glavno vlogo zmaj, ki je živel na gori nad vasjo. Po enem izmed najbolj krvavih mitov se je zmaj hranil z mladimi dekleti iz vasi tako dolgo, dokler jih ni zmanjkalo. Od tu naprej obstaja več inačic, kako so se ga rešili. Eni pravijo, da so ga ubili, drugi, da je odšel in tako naprej, odvisno od pripovedovalca. Miti so zelo različni, a v vseh je vodilo, da je gora dobila ime Mirna gora potem, ko je iz nje izginil strašni zmaj in so ljudje zaživeli v miru.
Prvič sem obiskala to goro na ogledni turi z Jurčkom in Silvom. Takrat je bil lep dan. Pot je bila suha. Kljub temu, da smo prehodili kakšen kilometer preveč, ker smo zgrešili markacijo, se je meni osebno zdela bistveno lažja. Fantoma sem zaupala, zato sem svoje občutenje in ostanek vida posvetila razmeram pod stopali, vonjavam, ki so se mešale med seboj, od znanih do meni neznanih vonjev. Skoraj celo pot so se oglašale kukavice. Utrnila se mi je misel, da se imenujejo kukavice, ker kukajo, kdo hodi po njihovem domu in potem poročajo naprej. Oglašali so se tudi drugi ptiči. Drugih živali nismo slišali, le nekaj veveric se ni skrilo. Veselo so skakljale po odpadlem listju, ki je prijetno šelestelo pod njihovimi tačkami in našimi nogami. Mešali so se občutki jeseni in prebujene narave. Ogromna rastišča čemaža so med nami vzpodbudila debato o tem, če čemaž diši ali smrdi. Ljudje nimamo enotnega mnenja niti glede vonja, ne pa da bi ga imeli glede drugih pogledov na svet. Gozd me je tako prevzel, da me ni bilo čisto nič strah, da smo sami trije globoko v Kočevskem rogu. Vrsta gozda je zelo pestra, saj rastje dreves prehaja iz iglastega v mešanega, listnatega in obratno. Še med pisanjem me je ponesel spomin na moje občutenje nepregledne zakladnice gozda in utripa življenja v njem, tako, da sem pozabila opisati spust iz Mirne gore. Na ogledni turi smo se na vrh pripeljali z avtom. Po ogledu okolice doma in razglednega stolpa je sledil kar precej strm spust posut s skalami in prepleten s koreninami, za pokušino gora je pa kar nekaj nizkih stop, ki se pojavijo kar naenkrat nenapovedane. Zaradi njih sem svetovala na pohodu tudi slabovidnim, da te korake premagajo skupaj s spremljevalcem, saj je varnost pohodnikov na prvem mestu.   Težko pričakovani dan je napočil. Bila sem zaskrbljena, saj je pred tem veliko deževalo in so me skrbela razmočena tla, ki lahko bistveno otežijo naše gibanje. Z avtobusom smo se pripeljali do vasi Planina pod Mirno goro, kjer so nas pričakali naši podporniki in udeleženci pohoda zelo različnih kategorij hendikepa. Pohodi nas povezujejo med seboj in skrbijo tudi za našo integracijo med polnočutne, njim pa omogočijo vsaj bežen vpogled v naš svet v okoliščinah, ki niso naš vsakdan. Nemalokrat so bolj kot mi sami zaskrbljeni, kako bomo dosegli cilj. Vaja dela mojstra, oni pa na njihovo srečo te vaje niso izkusili, v človeku pa želja ne umre s prikrajšanostjo na telesnem nivoju. K sreči nam je marsikdo pripravljen nadomestiti manjko, ki pesti posameznika pri popolnoma samostojni poti do cilja, ki smo si ga zastavili. Hvala vsem v imenu nas vseh. Zaradi njih so naša življenja bolj pestra in polnejša. Skratka, zbranih nas je bilo okoli dvesto udeležencev. Bilo je tudi kar nekaj novinarjev. Tokrat je bil glavni cilj spraviti na vrh udeležence akcije Gibalno ovirani gore osvajajo. Že pri njih je velika različnost vzrokov za stanja v katerih so se znašli, a cilj je bil isti in to je, premagati pot na goro. Različnost vozičkov je zahtevala različni pristop in različno količino pomoči. Vrvi in pasovi so se namestili in povorka je krenila svojemu cilju naproti. Zame je to bila tudi nova preizkušnja, saj sem prvič hodila s spremljevalko Ireno, ki sem jo spoznala na startu. V hrib smo hodili po cesti, ki je bila primerna za vozičke. Na tej poti sva z Ireno uspeli doreči kakšno obliko pomoči potrebujem. Sproti sva se dogovarjali o mojih potrebah. Najini koraki so bili kar dobro usklajeni. Po dobrih treh kilometrih smo prispeli na vrh Mirne gore. Na vrhu je bil kratki program. Predstavili smo posamezne akcije. Svoje akcije smo združili inPlaninci Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti (SSP po SPP), Nevrorazlični AMA (avtizem, motnja v duševnem razvoju, ADHD) in Gluhi strežejo v planinskih kočah (GSPK). Za lažjo odločitev kam v hribe, ko se bomo samostojno odpravili, je v pripravi Spletna aplikacija inPlaninec, ki je v fazi zbiranja sredstev. Posamezne akcije smo na kratko predstavili na prireditvi in se zahvalili vsem, ki nam pomagajo pri izvedbi pohodov v kakršnikoli obliki. Tokrat je bila glavna organizatorica akcija GOGO skupaj s Planinsko zvezo Slovenije, Odborom planinstvo za invalide/OPP. Dobra novica je bila tudi to, da so gluhi uspeli vpisati slovenski znakovni jezik v Ustavo Republike Slovenije. Pohod so popestrili tudi otroci iz različnih organizacij. Po programu in kosilu, ki so ga postregli gluhi, se je velika večina pohodnikov podala po isti poti v dolino, slepe in slabovidne je pa čakal nov izziv. Čakal nas je sedemsto metrov globok strm spust. V uvodu sem ga že opisala. Tokrat je šlo precej težje, saj so bila tla razmočena in spolzka. Nam, ki smo hodili prvič s spremljevalcem, ki ga nismo bili vajeni, je v začetku spusta predstavljalo izziv tudi dejstvo, kako se bomo ujeli med seboj v težjih okoliščinah. Irena se je izkazala kot dobra opisovalka poti in korakov, ki jih je bilo potrebno narediti za uspešen spust. Nadaljnja pot je potekala po gozdni poti in po nekaj več kot kilometru smo prišli na makadamsko cesto, ki nas je spremljala do Gač. Potem nas je planinska pot popeljala po strmini med čemažem. Po oceni se je ta rastlina nahajala na površini dveh hektarjev. Po približno petih kilometrih smo prišli do asfaltne ceste, ki je vodila skozi Komarno vas. Po asfaltu nas je pričakala široka makadamska cesta, po kateri smo hodili približno nekaj manj kot dva kilometra. Nato smo desno zavili na gozdno pot. Ta del poti je zelo raznolika podlaga, od spolzkega listja do blata, kamenja do vej nametanih čez pot. Potrebna je bila velika koncentracija, da nismo pristali na zadnji plati. Ker so poti po Kočevskem rogu zelo razvejane, smo hodili bolj skupaj, da nebi kdo zašel. Več kot osemdeset procentov poti ni telefonskega signala in razpoznavnih točk tako, da je disciplina pri hoji bila res dobrodošla. Kakšno uro pred ciljem je začelo kar precej deževati. Kar mokri smo prišli do ceste, kjer nas je čakal avtobus. Same Baze 20 zaradi dežja nismo obiskali. Na avtobusu smo se preoblekli in se odpeljali proti domu zadovoljni, saj smo dosegli cilj, kljub vremenskim težavam na poti. Ana Oražem