.jpg)
Evropska pešpot peljala inPlanince na Kozlek |
 Najdi nas na Facebooku
|
NOVICE
ponedeljek, 2. avgust 2021 ob 00:00, ogledov: 2914 Na Kocbekov dom na Korošici slepi in slabovidni planinci| Objavil(a): Marjeta Čič | | V 15. etapi nas je pohodniška pot vodila do prekrasne planote pod Ojstrico, imenovana Korošica. Pohoda se je udeležilo 9 slepih in slabovidnih pohodnikov in 8 spremljevalcev.
S parkirišča se je naša skupina slepih in slabovidnih pohodnikov ter njihovih spremljevalcev usmerila na peš pot v smeri planine Podvežak. Pešpot, ki med vzponom preči gozdno cesto, nas je v 15 minutah zmernega vzpona pripeljala do pastirske koče na planini Podvežak, od koder se nam je odprl lep razgled proti Rogatcu in Lepenatki. | S planine smo nadaljevali po markirani poti, ki je kmalu zašla v gozd. Pot skozi gozd se nam je nekoliko strmeje vzpela, nato pa prešla v manjšo neporaščeno dolinico, nad katero pa se je povsem položila. Sledilo je prečenje pobočij pod stranskim grebenom Deske, nato pa nas je pot pripeljala na manj opazno razpotje, kjer se na levo odcepi neoznačena pot, ki vodi proti Deski in Vodotočnemu jezeru. Nadaljevali smo naravnost po markirani poti, ki se je spustila v prijetno travnato ravnico, nato pa zavila nekoliko proti desni in se vzpela skozi pas rušja. Na vrhu vzpona se nam je z desne priključila pot s planine Vodole z prečkanjem pašne ograje, ki jo je bilo potrebno preplezati, pa smo nadaljevali z rahlim vzponom.
Na sliki planinka med prečkanjem pašne ograje, arhiv Pin/OPP
Pot se nam je ponovno položila in nas pripeljala pod razmeroma strma in v snegu za plaz nevarna pobočja Tolstega vrha. Opomin na to smo lahko opazili in prebrali tudi spominsko tablo preminule alpinistke, ki je na teh pobočjih žal izgubila življenje pod snežnim plazom. Nekoliko naprej nas je pot pripeljala do označenega razpotja, od koder smo zavili rahlo levo v smeri Korošice. Pot nas je še nekaj časa vodila preko pobočja pod Tolstim vrhom, nato pa prešla na planotast svet Dleskovške planote, ki je prepreden s številnimi brezni in jamami. V eno izmed brezn oziroma jam sva se ob vračanju nazaj podala tudi z Jano. Pot nas je v nadaljevanju z nekaj krajšimi vzponi in spusti hitro pripeljala do razpotja, kjer se nam je z desne strani priključila pot iz Robanovega kota in planine Ravne.
Na sliki tri planinle hodijo po poti na travniku, arhiv Pin/OPP
V veselem in prijetnem vzdušju smo nadaljevali v smeri Korošice po poti, ki se je prečno vzpela na sedlo med manj znanim Koroškim vrhom na levi in Malo Ojstrico na desni. Z vrha smo se spustili naravnost navzdol po markirani poti, proti Korošici. Že iz samega vrha smo lahko zaslišali prijetno zvoke kravjih zvoncev, naša mlada pohodnika Brina in Jaka pa sta nas z navdušenjem seznanila, da vidita polno krav, konjev in osla na paši. Po nekaj minutah spusta smo sestopili na prostrana travnata pobočja Korošice na katerih smo lahko tudi sami ne samo slišali ampak tudi videli veliko število domačih živali na paši. Nekatere so se nas prestrašeno izogibale spet druge pa so se iz radovednosti približale in smo jih imeli celo priložnost pobožati. Preko pašnikov smo dospeli do žal pogorele Kocbekove koče, ki jo sedaj nadomešča manjša, začasna mobilna gradnja, v kateri si lahko planinke in planinci oddahnejo pred nadaljevanjem poti, ali pa vračanjem na izhodišče.Pogorela koča, od katere so ostali le še zunanji zidovi je stala ob južnem vznožju Ojstrice, ki se dviga nad prostrano zeleno kotlino Korošice.
Na sliki ostanki Kocbekovega doma na Korošici, arhiv Pin/OPP
Začetki koče segajo v leto 1876, ko je kočo postavilo Nemško-Avstrijsko planinsko društvo. Leta 1881 je koča pogorela, a že čez leto dni so pričeli z gradnjo nove, tokrat pod okriljem Savinjske podružnice SPD. Kočo so zgradili na bližnji Molički planini in jo slovesno odprli in predali v uporabo 16. avgusta 1894. Ime je dobila po takratnem načelniku podružnice, Franu Kocbeku. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalini zvezi. Leta 1929 so jo nadzidali in obnovili ter otvorili 17. avgusta 1930 ter jo prav tako poimenovali po Franu Kocbeku. Med 2. svetovno vojno je kočo zasegla nemška planinska organizacija, po osvoboditvi
pa so jo prevzeli celjski planinci. Od takrat je bil dom večkrat prenovljen. 20. oktobra 2017 je dom pogorel, društvo pa načrtuje postavitev nove, sodobne planinske koče.
Na sliki planinci na klopeh pred pastirsko kočo, arhiv Pin/OPP
Na Korošici nas je toplo in prijetno sprejel oskrbnik koče s katerim smo tudi zapeli in se podružili v času našega postanka pred vrnitvijo po isti poti, nazaj proti planini Podvežak. Do pastirske koče na planini Podvežak smo hodili v več skupinah in se na koncu zbrali pri že prej omenjeni pastirski koči kjer je sledil še krajši počitek pred vrnitvijo domov. V pastirski koči nas je sprejel in pogostil prijazen oskrbnik gospod Jože, od katerega smo lahko izvedeli kakšno je njegovo delo pastirja.
Na sliki skupina planincev pozirajo za spominsko fotografijo, arhiv Pin/OPP
Tako je minil dan, ki bo v vsakem iz med nas zapisan na svojevrsten način in katerega ne bi bilo brez naših požrtvovalnih organizatorjev, vodnikov in prostovoljcev. Vsakemu posebej se iz srca zahvaljujemo in si želimo še veliko tovrstnih skupnih trenutkov.
Hvala vam!
Sašo Dreven |
|
| © PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024 |
|
|
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
