Pot nas je vodila večino po gozdu, vendar po dokaj široki poti, da sva s spremljevalcem celotno pot lahko prehodila drug ob drugemu. Po vseh julijskih etapah nam je taka pot prišla kar prav, saj smo jo vsi imeli za nekakšno sprostitev. Tokrat res ni bilo preveč naporno, le kakšen večji kamen je gledal iz poti na katere smo bili malo bolj pozorni.
Sam nisem gledal na uro, pa mislim, da smo po dveh debelih urah prišli do koče na Robleku. Malo pred kočo smo v daljavi zaslišali grmenje, kar je napovedovalo bližajočo se nevihto. To nam je podrlo tudi naš plan, da bi osvojili vrh Begunščice. Ostali smo v koči na Robleku in počakali, da gre ploha mimo. Po okrečilu smo se odpravili že v lepšem vremenu proti dolini. Dež je opral razgled in videli prelep pogled na vso prečudovito Slovenijo, del Avstrije in tudi v Italijo se je videlo. Napotili smo se nazaj in ujeli pogled na Bled.
Na sliki razgled z Robleka na Bled, arhiv Pin/OPP
Na poti smo se ustavili na planini Planinca - planšariji in bili smo odlično postreženi s sastno domačo hrano. Tokrat smo imeli več časa za druženje in več klepeta z vsemi spremljevalci in slepimi in slabovidnimi planinci. Že do sedaj smo postali kot ena velika družina, sedaj pa smo se povezali še bolj. Tudi take etape, ki niso prav zahtevne nam koristijo za nabiranje kondicije in za izmenjavo naših izkušenj in pogovore. Kljub temu, da omenjam lažjo etapo, brez spremljevalcev spet ne bi šlo. Vsakemu posebej iskrena hvala, da si vzamejo čas in nam omogočajo osvajati vrhove. Sledila je le še makadamska cesta do avtobusa in po kakšni urci hoje smo vsi dobre volje že sedeli na avtobusu, ki nas je odpeljal proti Ljubljani.
Miha Jakopin Vsah pohodniki je drugače doživel pohod.
Ludvik: »Danes je bila super varianta. Lani sem gluhe peljal na Triglav, danes sem slepe peljal na Roblek. Sigurno si tega želim še velikokrat. Lansko leto sva bila oba z ženo na inkluzijskem pohodu Planini nad Vrhniko v okviru usposabljanja Planinstvo za invalide/OPP. Oba z ženo zelo zadovoljna, ker sva bila tam prvič.«
Na sliki skupina planincev pred Roblekovim domom na Begunjščici, arhiv Pin/OPP
Vlasta: »Bilo je odlično, fino smo hodili. Na vrhu nas je pričakalo majčken oblačno vreme, ki se je razvilo v precejšnjo nevihto. Vsi smo uživali v hoji, v tem vzdušju, šalah in energiji, ki je bila tam. Že nekaj časa nisem bila z vami in sem vas pogrešala, zato sem z veseljem danes prišla in se veselila in veselila družbe in celotnega pohoda. Odlično, super! Vreme me ni prestrašilo, ker sem videla, da vseh teh naših pohodnikov vreme sploh ne prestraši. Vedno znova sem presenečena nad vztrajnostjo, nad tem, da jih nič ne moti, nič jih ne preseneča. Všeč mi je da spoznavam vedno znova različne pohodnike in da se pri vsem tem tudi jaz veliko naučim. Učim se tudi veliko potrpežljivosti. Jaz sem malo bolj furjasta, pa se naučim tudi tega: »Počasi, nič komplicirat.« Tudi meni dajo oni zelo veliko, tako da je obojestransko.«
Martin: »Odlično, enkratno. Malo je vremensko bilo problematično. Imel pa sem čudovitega vodnika. To je že drugi enkraten in čudovit. Če me bosta ta dva peljala na Triglav, jaz sem zmagal. Zahvalili bi se Marjeti in Jurčku. Hvala bogu, da je začel dež, ker danes je bilo to vreme ... mi, ki smo starejši že ane, imamo hude probleme.«
Na sliki se planinka s spremljevalcem spušče po travnatem pobočju, za njima je še ena planinka, arhiv Pin/OPP
Irena: »Od začetka sem mejčken rabila, da sem se ujela, da je potrebno iti v hrib. Na pol poti me je prevzel Jurček. Sva šla pa lepo. Luštno je bilo, meni je bilo fajn. Ni bilo dosti za misliti, je pa bilo skoz na gor. Itak je makadam, da hodiš avtomatsko. Potem je pa kakšna skala, malo blata, kakšen hlod za prestopit. Super. Vreme me ni prestrašilo. Obuti smo, pelerino imam. Zdaj se pa sončim. Mi je pa vroče. Za vreme ne moreš vedet naprej kako bo za cel dan, kako nas je pralo na pohodu do Baze 20. Lahko te dosti preseneti.«
Miha: »Danes je bilo super. Eni bi rekli, da smo imeli bolj sprehod kot pa neko planinsko pot. Čeprav ravno tako je potrebno malo v klanec, ampak tudi to paše za eno sprostitev, pa tudi za kondicijo nabirat. Do naslednjega pohoda se bom trudil, da bom vzdrževal kondicijo, tudi kdaj peš v službo. Tudi to je v redu, boljše kot na kavču. Škoda, je bila ploha, ker bi šli še malo naprej. Mislim, da smo ekipa, ki se trudi, še zmeraj vsem spremljevalcem hvala lepa, ker brez njih tudi tukaj ne bi bili, kjer smo bili danes.«
Na sliki skupina planincev pred planšarijo Planinca, arhiv Pin/OPP
Ana: »Meni je bilo zelo lepo, vesela, sem da smo tole izpeljali, četudi samo delno. Zelo mi je všeč, da če se pokaže, da je bolje, da se ne gre naprej, da se to tudi naredi in potem drugič nadaljujemo. Hodila sem z Ivano zelo lepo. Sproti mi je povedala tehnike hoje in to me veseli. Na zadnjih pohodih sem veliko izvedela o tehnikah hoje in s pridom jih uporabljam, tako da mi zdaj tudi navzdol gre kar dobro in sem vesela sama zase in za spremljevalca. Prva strmina je bila huda navzdol. Jaz sem navajena hodit, nisem pa bila navajena po skalah. Zdaj pa gre že tudi to. Zdaj smo že kar v dobri kondiciji in mi je malo žal, da tako dolgo ne bo pohoda.«
Na sliki štirje pohodniki na makadamski poti skozi gozd, arhiv Pin/OPP
Sašo: »Danes je bil v redu, bolj na izi, za kondicijo ravno fajn. Odkar imam pelerino noter, se sploh ne obremenjujem z dežjem. Pelerina je še lepo original zložena. Za strašit dež. Verjetno nebi bilo pametno nadaljevati z Robleka v takem kot smo gor prišli. Fajn je bilo. Malo smo narazen hodili. Teren pa ni bil nič kaj zahteve, kakor je bilo par pohodov, ko so bile skale, pa korenine, meni kot spremljevalcu ni bilo treba opozarjat, tako da sem bil malo na izi. Dvodnevne ture so fajn, dosti več doživiš. Pohod na Raduho je bila zadosti bolj zahtevna.«
Na sliki deklica teče za planinko, ki se vozi s sanmi, pred njo je fotograf, arhiv Pin/OPP
Jana: »Sproščujoče, faj je bilo, da smo nevihto iz planinske koče spremljali, da ni bila že pred planinsko kočo. Smo vsi prilezli do koče, potem pa se je vlilo. Ni minilo niti pet minut odkar je tazadnji prišel do nevihte. Malo smo se igrali, malo smo se s sankami vozili, pa ful je snega. Pa vriskali zraven, brez tega pa pri nas ne gre. Zabavno, ni nam dolgcajt, sonček nas greje, senca je. Pa krave so se prišle napajat in smo jih božali.«
Na sliki planinka sloni na ograji in gleda deklico, ki steguje roko proti kravi, arhiv Pin/OPP
Erlend: »Nekatere slepe in slabovidne že poznam. Vodniki so zaupanja vredni. Vremena se nisem prestrašil. Verjetno smo bili vsi pripravljeni, da gremo od Robleka še tiso uro in pol na vrh Begunjščice. Proti naravi se ne moreš hecat. Če so izkušeni vodniki odločili, da ne gremo gor, potem ne gremo gor. In se čisto strinjam z njimi. Pa je bilo tukaj doli kakšno uro bolj luštno.«
|