Z vozilom, ki so mu nekateri rekli večji kombi, drugi pa manjši avtobus, smo se pripeljali do izhodišča, vasi Kal. Premagati smo morali dobrih tisoč metrov višinske razlike, kar je obetalo veliko sopihanja v hrib in nekaj prešvicanih kratkih majic. Vremenska napoved je bila malce drugačna od tistega, s čimer nam je vreme postreglo v praksi. Zjutraj naj bi bilo vreme lepo, popoldne pa naj bi začelo deževati. V resnici je ves čas hoje na Črno prst pršel rahel dež, ko pa smo se spuščali v dolino, nas je grelo prijazno, ne prevroče avgustovsko sonce. No, in ta dež je našo pot malce otežil, saj je bil teren zaradi njega precej zdrsljiv. Težavni so bili zlasti večji kamni in spolzke korenine, po katerih sva morala s spremljevalcem hoditi počasi in zbrano. Pot je bila sicer precej strma, ponujala ni kaj dosti vmesnega počitka. Ko sem po hudem vzponu prišel na položnejši del, sem se ga ravno dobro razveselil, ko je po nekaj metrih že spet sledilo grizenje v hrib.
Na sliki skupina pohodnikov pri spustu po planinski poti, arhiv Pin/OPP
Kakorkoli že, po treh urah hoje sva s spremljevalcem prišla do koče na Črni prsti, kjer so nam postregli z joto in klobaso, za tiste, ki so si želeli še kaj sladkega, pa so bile na voljo še palačinke in jabolčni zavitek. Spust v dolino je bil po svoje še težji kot vzpon, saj je bila nevarnost zdrsa na razmočenem terenu še večja. Koraki so morali biti torej še bolj previdni, premišljeni in zanesljivi. Pri meni je tako prišlo le do dveh ali treh lažjih zdrsov, ki so se končali le z blatnimi hlačami - dokaz za ženo, da sem bil res v hribih in ne kje drugje. Kar se tiče razgledov, ki sicer pri meni ne pridejo v poštev, so mi slabovidni in videči pohodniki povedali, da jih ni bilo ravno v izobilju. Oblačno vreme je namreč s seboj prineslo kar precej gosto meglo.
Ko smo prišli do izhodišča, smo si pretegnili noge, malo poklepetali, naredili sliko za spomin in se odpeljali proti Ljubljani.
Na sliki skupina planincev, arhiv Pin/OPP
Rok Janežič
Planinci in spremljavalci so takole strnili svoje misli po pohodu.
Ana: »Za nami je še en podvig, ki ga brez spremljevalcev, ne bi mogli opraviti in doživeti. Teren je bil zahteven, zato so tudi spremljevalci opravili veliko delo, da smo dosegli cilj. Nekateri smo glede spremljanja pridobili nove izkušnje, ki jih bomo s pridom uporabili pri naslednjih pohodih. Vsem spremljevalcem se iskreno zahvaljujemo in se zavedamo, da za našo varnost opravijo veliko delo.
Meni je bilo zelo super. V bistvu smo okusili toliko terenov na enem hribu pesek, makadam, kamni trava, blatna, kot še na nobenem. Všeč mi je bilo tudi zato, ker sem se z Jurčkom pogovarjala. Razložil mi je, kakšen je razgled. Pogovarjala sva se, da je probal več smeri in je ta najlažja. Navzgor sem šla na palico. Probala sem hodit cel hrib navzdol na roku. Bilo mi je bilo zelo v redu, ker sem se počutila varno. Meni je bilo fino. Nove izkušnje na celi črti. Sem probal čim manj obesit na roko, ker se mi ne zid fer. Ni mi žal, da sem šla. Še en nasmejan obraz nas je pričakal, ko smo prišli dol.«
Blaž: »Padalo ni dosti, ravno toliko, da je bila pot vlažna in mokra, da smo imeli malo zabave pri sestopu. Družba je bila res fajn. Počutje dobro, početje še bolj. Počutim se sprejetega.«
Drago: »Sama pot je bila malenkost naporna, blatna, deževna. Na
konc koncev bom povedal, da je bilo to super. Sam sebi sem tudi dokazal, da z voljo
se da vse doseči.«
Štefan: »Črna prst ni bila črna prst, je bila malo blatna prst. Malo nas je iz megle popršilo. Pot je bila dokaj zahtevna, sploh prečenje prosti vrhu in še posebej sestop. Družba fajn, Miha v redu sogovornik.«
Marjana: »Dež? Ja in? Nas nič ne ustavi, ga bomo že pregnali ... Ko to slišiš od nekoga, ki ga ljudje imajo za invalida, še bolj, pa ko ta oseba - slepa, slabovidna ali po kapi, premaga pot v visokogorje, ti pride solza na oči. Šele takrat spoznaš, da niso oni invalidi, pač pa marsikateri, ki sedi doma na kavču za televizijo.
Pot gor je bila zelo naporna, deževna. Še bolj spolzka pa nazaj dol. In res smo pregnali dež, posijalo je sonce, a pot je bila še vseeno zelo spolzka. Skupaj nam je uspelo priti na 1844 m k sreči brez večjih poškodb, le nekaj padcev in odrgnin. Poklon res vsakemu udeležencu, posebaj pa Marjeti Čič in Jurčku Nowakk za ta dejanja s kateimi omogočata nemogoče in zahvala, da sem lahko del te ekipe.«
Na sliki štirje planinci, v ozadju se vidijo gore, arhiv Pin/OPP |
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
