NOVICE  

nedelja, 19. september 2021 ob 00:00, ogledov: 3164

Slepi in slabovidni otroci na plezalni steni

Objavil(a): Marjeta Čič
	Pod okriljem odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami (Pin/OPP), se je 12. maja letos, začel pilotni projekt Slepi in slabovidni otroci na plezalni steni. Projekt vodita Natalija Gros, športna plezalka, ki je kot tekmovalka osvojila več laskavih naslovov na evropskih in svetovnih prvenstvih in in Jurij Ravnik, selektor paraplezalne reprezentance Slovenije in član odbora Pin/OPP.
Magdalena Strmšek Buh, ena od pobudnic projekta, sicer pa mama štiriinpolletnega slabovidnega dečka Oskarja in članica odbora Pin/OPP, pove, da je pilotni projekt šele začetek. »Po končanem projektu bomo naredili evalvacijo in videli kako naprej. V načrtu imamo, da bi Natalija in Jurij postala mentorja novim trenerjem. Dobiti nove trenerje bo verjetno največji izziv, sploh, ker se nameravamo širiti. Na sliki otroka v plezalni steni, varujeta ju Jurij Ravnik in Natalija Gros, arhiv Pin/OPP Poleg slepih in slabovidnih otrok, bomo vključili še gluhe, otroke z Downovim sindromom, avtiste in otroke z različnimi razvojnimi težavami. Že jeseni nameravamo v projekt vključiti otroke iz različnih zavodov, najprej iz tistih, kjer plezalne stene že imajo. Dolgoročno pa bomo k sodelovanju povabili plezalne centre iz vse Slovenije. Želimo si namreč, da bi čim več plezalnih centrov organiziralo vadbo tudi za otroke s posebnimi potrebami.« Oskar, ki je slep na daleč in slaboviden na blizu, ima tudi cerebralno paralizo prve stopnje in nevrološke poškodbe, za razliko od drugih otrok iz skupine, pleza že eno leto. »Z možem sva ga na plezanje, - pred korono je najprej vadil z Jurijem, potem pa smo ga vpisali še na plezalne urice - hodil zato, da bi razvil gibalne spretnosti. Zaradi plezanja, pa tudi plavanja, kamor ga še vozimo, je zelo napredoval.« To potrdi tudi Natalija, po izobrazbi profesorica športne vzgoje, ki se je po končani športni karieri pet let posvečala učenju plezanja. Do sodelovanja z slepimi in slabovidnimi otroki, je prišlo po naključju, pove. »Že nekaj časa me je mikalo, da bi začela delati z otroki s posebnimi potrebami. Potem pa me je nekega dne poklical prijatelj mojega partnerja, sicer stric od Oskarja, in me vprašal, če bi me zanimalo treniranje slepih in slabovidnih otrok. Poleg Jurija, ki je že pristal na sodelovanje, so namreč potrebovali še enega trenerja. Povezala sem se z vodjem odbora Pin/OPP, Jurčkom  Nowakkom in zadeva je stekla.«   Na slikah otroci v plezalni steni, arhiv Pin/OPP Otrokom, pove Natalija, vadba zelo koristi. »Prek vadbe razvijajo moč ramenskega obroča, ravnotežje in osvajajo osnovne gibalne sposobnosti, od koordinacije, moči do hitrosti. Potrebujejo pa zelo veliko motivacije, da si upajo na plezalno steno. Še posebej težko je otrokom, ki so popolnoma slepi in imajo zraven še pridružene bolezni. Dva imata tudi avtizem. So pa vsi že zelo napredovali. Z vsako vadbo jim gre bolje.«   Na slikah Jurij Ravnik in Natalija Gros pred plezalno steno, arhiv Pin/OPP Drugi trener je selektor paraplezalne reprezentance Jurij Ravnik, pod njegovim okriljem trenirajo štirje člani paraplezalne  reprezentance, že dlje časa pa se ukvarja z idejo, da bi plezanje približal tudi drugim invalidom, tako otrokom kot tudi odraslim. »Po svetu se tak način dela z invalidi zelo spodbuja. Dobrobit plezanja je ogromna, od rehabilitacije po poškodbah, do kasnejše krepitve mišičnega sistema, da ne govorim o socialnem vidiku. Preko plezanja se invalidi lahko družijo z »običajnimi« ljudmi, kar zelo pripomore k dvigu njihove samozavesti. Moja ideja je, da se tega lotimo sistematično. Ker je plezanje zadnja leta zelo popularno, mislim, da tudi inštruktorjev, ki bi se želeli priučiti dodatnih znanj, ne bi smelo biti pretežko dobiti. Tudi v tujini gre razvoj v to smer. V Ameriki, Franciji in Angliji, se že kakšnih 10 let ukvarjajo s tem. Je pa tudi pri njih to področje še relativno slabo raziskano. In zakaj ne bi tudi mi nekaj doprinesli k razvoju paraplezanja, tako za otroke kot tudi za odrasle.«