NOVICE  

Dvourna vožnja je minila presenetljivo hitro, vmes smo videli več srn, račke na zalitem travniku, grad Štatenberg, izvedeli smo, zakaj se vas Makole imenuje Makole (ker ima tokaj kole) in se peljali blizu Učnega poligona za samooskrbo Dole. Avtobus nas je odložil v vasi Kupčinji Vrh, od koder smo nadaljevali vzpenjajočo se pot do Rudijevega doma. Verjetno bi prišli do koče nekoliko hitreje, če nas ne bi na tleh ob poti zamotil debel kostanj. Mnogi smo brskali po nahrbtnikih za vrečke in jih nato pridno polnili z jesenskim plodovi. Pri Rudijevem domu smo imeli kratek postanek. Nato pa se nas je večina odločila za vzpon na vrh Donačke gore. Družbo so nam delali tudi prostovoljci iz Zavoda Uvid iz Rogaške Slatine in nam povedali veliko zanimivosti iz teh koncev.


Na sliki travnik po katerem tečeta dve srni v ozadju drevesa in hribi, foto Benjamin Prosinec

Od Rudijevega doma smo nadaljevali po makadamski poti, ki bolj spominjala na preprogo iz kostanjevega bodičastega ovoja. Po nadaljnjih nekaj korakih vzpona smo prišli do informativne table, ki označuje začetek bukovega pragozda, 27 ha velikega naravnega rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Mogočne bukve so bile dih jemajoče. Pot nas je nekoliko višje pripeljala do spominske plošče dr. Ernstu Froelichu, ki je leta 1853 nadelal pot na Donačko goro. Pot po kateri smo hodili, je bila tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Še nekaj vzpona in dosegli smo greben Donačke gore ter v nekaj minutah dosegli sam vrh. Donačka gora je svoje ime dobilo po cerkvi Sv. Donata. Cerkev je bila prvotno zgrajena na drugem mestu, po nesreči z neurjem, ko je leta 1740 v njo treščila strela, so jo zgradili na današnjem mestu. Starejše ime Donačke gore je Rogaška gora. Zaradi treh vrhov, ki so vidni z južne strani, jo radi imenujemo tudi »Štajerski Triglav«. Na samem vrhu smo se nastavljali soncu, se fotografirali, štempljali svoje planinske inPlaninske dnevnike s planinskih poti ter vidno dobre volje klepetali.

Na sliki skupina pohodnikov hodi po makadamski cest, arhiv Pin/OPP

Po spustu k Rudijevem domu nas je čakal topel čaj, lahko smo se okrepčali tudi z jabolčnim zavitkom, ješprenjem, pasuljem, joto ali gobovo juho. Pri naročanju smo se lahko preskusili tudi v znakovnem jeziku. Sledil je krajši program in pozdravili so nas predstavniki vseh delovnih skupin, predstavnik PD Rogatec Darko, Sožitje Slovenske konjice Damir, Slepi in slabovidni po slovenski planinski poti Ana in vodja ekipe Gluhi strežejo v planinskih kočah v Rudijevem domu Nina. Pokazala nam je nekaj planinski kretenj in menj njiimi ni manjkala kretnja za kostanj. Za zaključek je sledil nastop deklet, ki so v znakovnem jeziku »zapele« pesem. Mnogi smo bili ganjeni do solz.


Na sliki dekleta, ki z dvignjeno desno roko ob glavi kažejo kretno sanje, arhiv Pin/OPP

Na inkluzijskem pohodu so bili tudi pohodniki iz Sončka - Športno društvo cerebralne paralize. Čas je še prehitro mineval in kmalu je napočil čas za povratek. Spust navzdol, še nekaj malega kostanjev v vrečko in hop na avtobus ter nazaj proti domu. In ker smo šli mimo Trojan, se seveda nismo mogli upreti kratkemu postanku in sladkanju s krofi. Nekaj za takoj in nekaj za domov. »Ker je bilo tako fino, se nikomur ni domov mudilo.«

Tako je minil še en nepozaben in z inkluzijo prežet dan. Še veter in nekoliko nižje temperature nas niso spravile v slabo voljo, saj smo se drug z drugim počutili dobro, varno in sprejeto. Hvala vsem za čaroben, novih znanj in izkušenj poln dan! Hvala, ker nam zaupate … 



10. oktober je svetovni dan duševnega zdravja in s pohodi, pogovorom in bivanjem v naravi lahko zmanjšamo duševne stiske.

Inkluzijski pohod vsakemu posebej pričara doživetje, sprostitev in zabavo. Razmišljanje dveh udeleženk:

Ivana: »Vodila sem Roka, ki je zelo samostojen. Sva se zelo dobro ujela in se veliko pogovarjala. Razlagal mi je zanimive stvari, jaz pa njemu in čas je minil kot bi trenil. Ko sva prispela na vrh, je bilo tako, kot da bi padla na vrh. Bilo mi je zelo všeč, da so na Donački gori stregli gluhi. Srečala sem mojo Nino Jeranko, ki je pravi sonček z njenima dvema hčerkama, ki sta nam zapeli pesem in pokazali, kako kretata pesem in jo tako približata gluhim. 

Jana: »Sem zelo vesela, da smo prišli na naš konec, na našo Donačko goro. V domačih krajih, sicer sem bila že kar nekajkrat na Donački gori, ampak je vsakič posebno, drugače, kaj novega doživiš, kaj novega slišiš. Zelo mi je drago, da je veliko kostanja na tleh, da so bili otroci zelo, zelo zainteresirani, da ga pobirajo. Kostanj, ki smo ga pobrali bomo že jutri, na naslednjem pohodu na primorsko, poskusili. Tako, da bo imel kostanj še dodano vrednost, glede na to, da bo pripotoval iz štajerske na primorsko. Vreme je super, postreglo nam je s soncem. Sicer malo hladno za mene, ampak tudi na vrhu je bilo prijetno, čeprav sem pričakovala malo več vetra, glede na to, kako je zgledalo, ko smo šli od spodaj gor, ko se je po krošnjah zelo slišalo, da piha veter.«