NOVICE  

No ja, lepo je izgledalo iz avtomobila oz. avtobusa, ko pa smo prišli na start, nas je pa pobožal se hladen veter. Zbralo se nas je več kot 80, slepih in slabovidnih in nekaj pohodnikov akcije nevrorazlični AMA. Z nami pa so bili seveda tudi nepogrešljivi spremljevalci, ki so nas zopet pospremili na vrh.

Nebo nad nami je bilo sveže oprano in poti razmočene, zato smo se vsi pohodniki odpravili po isti poti. In tako se je začek inkluzijski pohod na Donačko goro. Iz vasi Stoperce smo se podali skozi bukov pragozd do Rudijevega doma, kjer se je skupina strnila in nadaljevala po prvi označeni poti na Slovenskem (pred 150 leti) do vrha Donačke gore, ki je dobila ime po cerkvi sv. Donata na južni strani pobočja.


Na sliki planinci na vrhu Donačke gore se slikajo in opazujajo razgled, arhiv Pin/OPP

Po malo klepeta in razgledih na eni strani na Kozjansko in na drugi strani na Podravje, smo se vrnili do Rudijevega doma, kjer smo se pogreli s čajem in okusno hrano, ki so nam jo postregli prostovoljci akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah. Pripravljen je bil tudi krajši program z nagovori vodij delovnih skupin in prikazano tolmačenje ene od znanih pesmi. Predstavnik planinskega društva PD Rogatec Darko nas je poučil o zgodovini in zanimivostih Rogaške gore ali staro Rogaca (verjetno nastalo iz oblike gore, kot je vidna iz Rogaške Slatine - ostro kamnito sleme, ki kaže z zahodne strani obliko roga).

Po okrepčilu smo se počasi odpravili proti vznožju. Ker pa je jesen, smo lahko nabirali tudi kostanje in nabrali smo jih veliko. Vreme pred soboto je poskrbelo, da nam je bila pot dobesedno posuta s kostanjem. Naši otroci so tako hiteli z nabiranjem, da so imeli težave s strganimi vrečkami od teže. Pot ni bila naporna, bila je za sprostitev in uživanje v naravi.

Čeprav nismo imeli dvodnevnega pohoda, smo v nedeljo 10.oktober 2021 nadaljevali s pohajanjem v naravi. Iz vzhodne Slovenije smo se preselili »nad morje«, iz zaključka Karavank na območje Goriškega Notranjskega in Snežniškega hribovja.

Tokrat smo se pohoda udeležili samo slepi in slabovidni in naši spremljevalci.

19. etapo smo začeli iz Kastelca do gradu Socerb, ki stoji na istoimenski vzpetini (437m), kjer smo se lahko razgledovali na Trst, Koprski zaliv in okoliške kraje. Tukaj smo vtisnili prvi žig, posneli nekaj skupnih spominskih fotografij, kar veliko pa jih je nastalo za posameznikove zbirke, saj je bilo v ozadju morje. Blizu nam je bil tudi že v lanskem letu osvojeni Slavnik.

Tik pod gradom smo prečkali vasico, kjer stoji cerkev sv. Socerba, nedaleč od nas pa so se dvigale stene naravnega plezališča OSP. Po spustu »na glavo« za okoli 380m, smo nadaljevali skozi Osp, mimo kampa, proti Tinjanu.

Veliko poti je bilo po borovem gozdu. Škoda, da ni bilo več tako toplo, da bi vonjali smolo dreves. Tinjanski breg leži med dolino Osapske reke in dolino reke Rižane. Vseskozi nas je spremljal pogled na črnokalski viadukt. Da smo dosegli vrh, pa smo morali premagati še dobrih 300m višincev. Kaj pa je to za nas, ko pa smo premagovali že po več kot 1000 višincev na dan na Črno prst? 

Pot se je vzpenjala večinoma po gozdu, nekaj pa tudi po odprtem. Tam nas je do kosti prepihala burja, nam pokvarila frizure in slepe naredila še gluhe. Burja je bila tako glasna, da nismo nič slišali.

Na Tinjanu (374m) smo pri cerkvi sv. Mihaela, kjer je tudi antenski stolp, vtisnili še naš drugi žig (sicer predpredzadnja točka SPP), se malo odpočili in uživali na soncu. Tinjan je istrska vasica, ki šteje še ne 200 prebivalcev. Skozi njo smo se potem tudi spustili do Škofij, kjer nam je Marjeta s pomočniki pripravila obilno malico.

Po lepem, sicer vetrovnem dnevu nas je čakala samo še pot domov. Bolj ko smo se približevali Ljubljani, bolj je bilo oblačno, pa tudi dež nas je pozdravil. Kako dobro, da smo odšli na Primorsko, kjer smo se naužili še nekaj sonca!

Pa še nekaj vtisov pohodnikov in spremljevalcev:

Rok: »Ta pohod je bil zanimiv, ker je šlo veliko gor in še več dol. Pot sicer ni bila težka. Kar je bilo težavno so bili kamin, na katerega si stopi in se ti je spodpeljal in si moral it naprej, ne da bi padel. Je pa bila pot lepa. Zelo vetrovno je bilo, čeprav za primorsko to ni nič presenetljivo.«

Miha: »Danes je bilo odlično, ne samo super. Najboljša je bila taka razgibana pot, kamnita pot, ampak mislim, da smo se to že kar precej navadili na take poti, tako da nam ne dela več težav. Zdaj me sploh ne more več presenetit. Tolikokrat smo že bilil na teh pohodih, da imamo res odločen korak. Danes me je prvič spremljal Marjan K.. Odlično nama je šlo, jaz ploh nisem tisti, ki imam težave s spremljevalci. Sem prilagodljiv. Vsak, ki me spremlja nimam težav. Jaz nisem tisti, da imam zelo velike težave, niti mi ni treba povedat za vsak kamen. Tisti občutek imam, če spremljevalec gor stopi, čutim, da stopi gor. To nam je že v krvi, ne gre drugače. Če gre on gor ne morem jaz dol. Za nami sta oba lepa dneva. Kar je pa res, brez naših spremljevalcev teh pohodov nebi bilo. Iskrena hvala vsem. Upam, da pridemo do konca.«

Blaž: »Včeraj sem bil v Dolomitih, kjer je že zapadel sneg. Danes je bil lep kontrasten dan proti včerajšnjemu. Res mi je užitek hodit na teh pohodih, ker že naprej vem, da se bom imel zelo dobro polek takih ljudi. Danes sem spremljal Martina, ki je bil zelo samostojen. Moje pomoči v veliki meri ni potreboval. Opozoril sem ga na kako vejo. Je res samostojno hodil, brez problemov. Prijetno sva se pogovarjala. Dan je bil zelo sproščujoč.«

Ivan: »Sem ljubitelj gora, zelo rad hodim v gore. Na povabilo planinske prijateljice Ivane, ki me je povabila na pohod slepih in slabovidnih sem bil takoj za. Danes smo se podali na primorsko iz Socerba do Tinjana. Me prav preseneča, kako so ti ljudje, ki nič ne vidijo, pa zelo dobro hodijo, toliko kondicije, volje, žeje osvojit vrhove. Prav presenečen, koliko so ti ljudje sposobni. Nekateri, ki vidijo, pa tega ne morejo narediti. Z veseljem sem sprejel to nalogo in jo bom še tudi kdaj. Bilo je zelo lepo.«

Jana Führer