.jpg)
InPlanincem priznanje za posebne dosežke |
 Najdi nas na Facebooku
|
NOVICE
torek, 30. november 2021 ob 00:00, ogledov: 2031 Gore v znamenju belih pohodnih palic| Objavil(a): Marjeta Čič | | Februarja 2020 so slepi in slabovidni, po skoraj 60 letih, ponovno začeli osvajati Slovensko planinsko pot (SPP). Več kot 150 planincev, nekaj jih je prišlo tudi iz Hrvaške, se je udeležilo pohoda do prvih dveh kontrolnih točk SPP. Obiskali so Mariborsko in Ruško kočo na Pohorju. Od lani decembra jih na pohodih spremljajo tudi bele pohodne palice. |
57-letna Irena Temlin, ki je pred 16 leti oslepela še na drugo oko, pove, da je komaj čakala, da se poda na osvajanje naših vrhov. »Od nekdaj sem rada hodila v hribe. V mladosti je bila moja velika želja, da bi bila, ko se upokojim, oskrbnica v eni od planinskih koč. Ko sem bila na porodniškem dopustu sem s hčerko veliko časa preživela v Vodnikovem domu, kjer je bil moj očim sedem let oskrbnik.« Te želje si Irena ne bo mogla izpolniti, se ji je pa pred dvema letoma in pol izpolnila še ena njena velika želja. Po štiridesetih letih je ponovno stala na vrhu Triglava. »Ko so mi povedali, da samo še nekaj metrov manjka do Aljaževega stolpa, so mi pritekle solze. Zmogla sem!« V zahvalo sami sebi, je na vrhu zapela Reginino pesem Dan najlepših sanj.
Na sliki štirje planinci hodijo po cesti, v ozadju hribi in stavba postaje gondole, arhiv Pin/OPP
Herpes ji vzame obe očesi
Ko je Irena pri komaj 22 letih, zaradi hudega vnetja v desnem očesu, po dobrih dveh mesecih neuspešnega zdravljenja, izgubila oko, se ni predala malodušju. »Saj je bilo hudo, vendar sem si rekla, da mi je še vedno ostalo drugo oko. Še vedno bom lahko vozila avto in hodila v službo.« Čez štiri leta se je poročila s partnerjem, ki ji je ob izgubi očesa ves čas stal ob strani in postala mama. Ko se ji je življenje postavilo v neke ustaljene tirnice, se je nekega dne, pisalo se je leto 2005, zgodilo, da je začutila zategovanje v levem očesu. »Takoj sem obiskala dežurno ambulanto na očesni kliniki. Zdravnik, ki me je pregledal, ni ugotovil nič posebnega. Vseeno pa se je odločil, da čez noč ostanem v bolnišnici na opazovanju. Ko me je zjutraj še enkrat pregledal sem videla, da je šokiran. Na moje vprašanje kaj je narobe, je zamomljal nekaj nerazumljivega. Nazadnje mi je povedal, da je na očesu opazil neke spremembe.« Irena je ostala v bolnišnici mesec dni. Izkazalo se je, da je njeno oko, tako kot prvič, prizadel herpes. Oko se ni odzivalo na nobeno zdravljenje. »2. februarja 2005 sem šla v bolnico, 13. februarja, na svoj rojstni dan, ko so mi domači prišli voščit, že nisem več prepoznala njihovih obrazov. Potem je šlo samo še navzdol. Ko sem šla iz bolnice sem bila v kategoriji slepih, ki imajo pod 5% vida.«
Na sliki se planinka s spremljevalcem spušče po travnatem pobočju, za njima je še ena planinka, arhiv Pin/OPP
Irena, kljub slepoti zmore marsikaj
Ko se je leta 2006 včlanila v društvo slepih in slabovidnih,
se ji je odprl svet novih možnosti. »Najprej sem se udeležila dveh
usposabljanj. Začela sem tudi spoznavati ljudi v društvu. Čez dve leti sem
postala članica izvršnega odbora društva, kasneje še članica izvršnega odbora
društva KPŠRD Karel Jeraj (Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo
slepih in slabovidnih) in vodja skupine za ženske in samopomoč.« Irena je zelo
aktivna članica društva slepih in slabovidnih. Keglja, kvačka, recitira, igra v
dramski skupini. Enkrat na mesec se dobi s kolegicami v skupini za ženske in
samopomoč. »Različne stvari počnemo. Organiziramo razne delavnice, povabimo
kakšnega gosta, jeseni se podružimo na pikniku, hodimo na sprehode po
Ljubljani, rade obiščemo ljubljanski grad, za 8. marec imamo druženje s kulturnim
programom.« Tudi doma ne miruje. »Rada sem v naravi. Veliko se sprehajam tudi s
psom. Vesela sem, da ga imam. S palico se namreč nisem znašla najbolje. Zdaj,
ko ga imam grem lahko sama v trgovino, ali k mami na obisk.« Sama tudi
gospodinji: kuha, pere, lika, pospravlja. »Če moža ni doma vse naredim sama, sicer
mi pomaga on. Zelo rada tudi berem. Čeprav sem se naučila Brajeve pisave, veliko
raje poslušam zvočne knjige. Uporabljam tudi računalnik. Pobrskam za kakšno informacijo,
preverim elektronska sporočila, prek računalnika se učim tudi tekstov za gledališke
predstave in poezijo.« Na moje vprašanje, kaj najbolj pogreša, pove, da jo najbolj
moti, ker ne vidi obrazov ljudi s katerimi se pogovarja. »Oči so ogledalo duše.
Jaz je na žalost ne vidim. Imam pa zares srečo, ker imam moža in hči, ki mi
stojita ob strani. Tudi mama mi pomaga kolikor zmore.« Hči je tudi njena
spremljevalka na planinskih pohodih. Tudi na inkluzijskih, ki potekajo preko
odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami.
Na sliki skupina planincev na vrhu, arhiv Pin/OPP
Sanje so dovoljene.
Invalide, razdeljene v štiri skupine: Gibalno ovirani gore
osvajajo, Slepi in slabovidni planinci po slovenski planinski poti,
Nevrorazlični AMA - Skupaj v hribe in Gluhi strežejo v planinskih kočah, je
povezal Jurček Nowakk, vodja odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi
potrebami (Pin/OPP). »Bilo je poleti 2019, ko me poklicala prijateljica Ana
Oražem, vodja planinske sekcije pri društvu Karel Jeraj in me vprašala, če sem
za to, da gremo v skupen projekt s Planinsko zvezo Slovenije.
Za mizo sedita moški in ženska, ki kaže kretnjo hvala, arhiv Pin/OPP
Obudili bi idejo o osvojitvi Slovenske planinske poti.
Decembra 2019 smo imeli skupni sestanek, dva meseca kasneje smo že šli na prvi
pohod. Tako se je začelo. Kmalu so se nam pridružile še ostale skupine. Najprej
gluhi, ki so prevzeli tudi strežbo v kočah. Marjeta Čič, Jurčkova desna roka,
nas je nemudoma začela učiti znakovnega jezika. Hitro sem se naučila kako
naročiti hrano in pijačo.« Irena se je na enem od pohodov naučila tudi kako
pomagati osvojiti vrh gibalno oviranim. »Ta pohod, ko sem po strmi cesti na
Gradišče nad Stično vlekla invalidski voziček mi je še posebej ostal v spominu.
Čudovit občutek je bil, da sem lahko tudi jaz nekomu pomagala.« Da bodo slepi
in slabovidni v gorah bolj vidni, pa sta jim Jurček in Marjeta, lani decembra,
priskrbela še bele pohodne palice. »Zaradi korone lani nismo mogli na vse
pohode, ki smo jih planirali. Upam, da bo v naprej drugače. Če bo šlo vse po
načrtih, bom čez dve leti spet stala na vrhu Triglava. To bo tudi naš zadnji
pohod Slovenske planinske poti. No, čisto zadnji žig bomo dobili na zabavi v
Ankaranu.«
Irena srečno na vseh pohodih, ki vas še čakajo!
Na sliki vodnik spremlja slepo planinko s pomočjo vrvi, arhiv Pin/OPP
Povezane vsebine
|
|
| © PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024 |
|
|
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
