Na Ljubelju nas je pričakal prekrasen zimski dan, ki je kar vabil na pot. Ker je bila tura zimska oziroma snežna, smo si morali najprej nadeti derezice, pri čemer sem imel precej težav, tako da brez pomoči ni šlo. Doma sem sicer malo vadil, a eno se je obuvati na tepihu v dnevni sobi, drugo pa v snegu. Zatem smo se končno podali navkreber. Mahnili smo jo čez smučišče, zato ni bilo nič čudnega, da so mimo nas ves čas švigali smučarji. Del poti je bil precej strm, tako da so nam derezice prišle presneto prav. Sicer pa je hoja po snegu zelo prijetna, pravi užitek, saj avtomatsko odpadejo korenine, blato, kamni, vejevje in druge planinske nadloge, zaradi katerih se od pomladi do jeseni konec koncev z mestnega asfalta odpravljamo v hribe.
Na sliki inPlaninci na poti na Zelenico, v ozadju se vidijo hribi, arhiv inPlaninec
S spremljevalcem Miranom sva se počasi zagrizla v hrib in se med potjo pogosto ustavila ter si vzela čas za požirek tekočine. Če bi se na vznožju hriba preveč navdušeno zagnala v strmino, bi bili postanki najbrž daljši, na cilj pa bi prišla kasneje. Na cilj, do koče na Zelenici, ki stoji na nadmorski višini 1536 metrov, sva prišla v slabi uri in pol, tako kot predvideva opis poti na spletu. Malce daljši postanek sva si privoščila pri koči na Vrtači, ki pa je bila zaprta.
Na sliki inPlaninci pred domom na Zelenici z zastavo Odločen korak, arhiv inPlaninec
V koči je potekala akcija gluhi strežejo v planinskih kočah in udeleženci tečaja znakovnega jezika in zvokom so naročali kar 'z rokami'. Znanja, ki jim ga predaja tolmačka slovenskega znakovnega jezika Natalija Spark, je že toliko, da samostojno naročijo. V koči smo pojedli in popili nekaj toplega ter poklepetali, zatem pa se odpravili v dolino. Izbrali smo položnejšo pot, ki je bila precej lažja od tiste, po kateri smo hodili navkreber. Tako mi ni bilo treba biti pozoren na ovire na poti, saj jih preprosto ni bilo - hoja navzdol po zasneženem položnem pobočju nam je omogočila sproščen klepet, nekateri pa so si dali duška celo z drsanjem po zadnji plati.
Za konec naj se še enkrat več zahvalim spremljevalcem, ki so nas varno pripeljali na vrh in nazaj v dolino.
Rok Janežič |
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
