Dva nova žiga Slovenske planinske poti v Planinskih dnevnih slepih in slabovidni
Objavil(a): Marjeta Čič
»Bila sem zelo prijetno presenečena, sploh si nisem predstavljala, kako poteka tak pohod. Imela sem to čast, da sem šla prvič s slepimi in slabovidnimi v hribe. Bila sem spremljevalka slepemu s psom vodnikom, imela sem zelo malo dela, ker je pes vse opravil.
Ko sem opazovala druge me je presenetilo, koliko so sposobni. V veliko čast in zadoščenje mi je bilo in bi šla še z njimi.
Presenetilo me je koliko zmorejo, mi ko vidimo, nam je to samoumevno. Kako vse te kamne obvladajo, strmine, spuste to me je presenetilo in hitrost, kako so hitri. Ostala sem brez besed, ko so mi povedali, da bodo prehodili Slovensko planinsko pot, fenomenalno in bodo tudi ta cilj dosegli. Vsa čast jim. Tudi sama hodim v hribe. Moji najlepši podvigi so Triglav, triglavska škrbina in Planika. Danes mi je bilo to samo eno veselje, rada bi še šla z njimi in upam, da mi bo uspelo, kljub natrpanemu urniku v službi. In da tole počnete je vse pohvale vredno,« je povedala planinska Bojana, ki je bila z nami danes prvič.
V nedeljo, 24. aprila, smo se slepi in slabovidni pohodniki spet odpravili na lov za žigi, ki so hočeš nočeš pristali v naših dnevnikih Slovenske planinske poti. To pot smo se povzpeli na Javornik in Sinji vrh. Iz Domžal in Ljubljane smo se zjutraj odpeljali na smučišče Črni vrh, kjer se je začel naš vzpon na Javornik. Vreme ni bilo najbolj obetavno, oblaki so bili menda črni in grozeči, a so nam začuda prizanesli. Oblačno vreme se namreč ves dan ni pokvarilo v nevihto.
Na sliki s soncem obsijan razgled z Javornika, arhiv inPlaninec
Vzpon do koče na Javorniku je bil prav prijeten, ravno prav strm, a ne preveč, kar pa ne velja za desetminutni vzpon od koče do vrha. Tempo se je občutno upočasnil, saj so bili na poti spolzki kamni in druge nadležne ovire. Ko so se slabovidni pohodniki in spremljevalci dodobra naužili razgledov z vrha, mi slepi pa le svežega zraka, smo se spustili nazaj proti koči. Spust po strmem spolzkem terenu je pravzaprav težavnejši od vzpona, zato hitrost ni bila ne priporočljiva ne izvedljiva.
Skupinska slika inPlanincev pred Pirnatovo kočo na Javorniku, arhiv inPlaninec
Sledil je odsek poti od koče po makadamski in na koncu asfaltni cesti do avtobusa, ki nas je čakal, da nas odpelje pod Sinji vrh. Tako smo si prihranili nekaj ur hoje, da smo lahko do poznega popoldneva sploh vtisnili še drugi žig in zapeli našo himno Odločen korak. Vzpon na Sinji vrh in sestop z njega nista bila težavna in zato priložnost za umirjeno sproščujočo hojo. Najlepša naravna znamenitost naše tokratne poti pa je bilo Otliško okno, pred katerim smo se na veliko slikali, kot pravi japonski ali ameriški turisti. Zadnja postaja po 20 kilometrih hoje pa - kaj drugega kot gostilna z okusno hrano in pijačo.
Skupinska slika inPlanincev pred kočo na Sinjem vrhu, arhiv inPlaninec
No, če nam je bilo prizaneseno z dežjem, nam ni bilo z vetrom. Znamenita vipavska burja nam je dala vedeti, kje se sprehajamo, a razen nekaj sunkov ni ravno pokazala zob - vsaj tisti, ki izviramo iz teh krajev, smo v mladosti doživeli že kaj hujšega.
Tudi to pot se zahvaljujem spremljevalcem, brez katerih slepi in slabovidni ne bi mogli osvajati prelepih slovenskih gorskih vrhov.
Rok Janežič
Video spust inPlanincev po Kraškem robu
»Bilo odlično. Ker je hodil prvi z Jurčkom. Seveda bi še šel. Najbolj pa mi je bila všeč pizza. Šli smo na vrh Javornika, kjer sem že bil z dedkom. Na Sinji vrh smo šli po cesti in zadnji del po planinski poti. Spustili smo se po drugi poti mi mo otlliškega okna in polža,« si je zapomnil celotno traso Robin Teo.
Tole so povedali naši najmlajši, ki so vihravo tekali po poti.
Larisa »Pohod na Javornik in Sinji vrh je bil zanimiv. Saj sem imela večji del poti družbo in to Jakoba in Brino. Med potjo smo se tudi prerivali, padali, pogovarjali in jedli bombone. Ena slepa gospa nas je ves čas kregala, da preveč zaostajamo. Del poti smo hodili tudi z mojo mami. Na koncu sem jedla še pico in sem jo tudi delila. Na naslednji pohod bom pa še šla.«
Brina »Danes sem se imela fajn in bilo je malo naporno. Šli smo na Javnik in vmes smo se peljali s kombijem, kar je bilo malo čudno in šli še na Sinji vrh. Videli smo tudi zelo veliko okno in polž, v spiralo položeni kamni, po katerem smo hodili. Mi smo veliko tekali in smo bili bolj utrujeni. Šli smo naravnost v klanec in ne po serpentini. Metali smo se po tleh in se ravsali. Je bilo kar zanimivo. Faj je bilo, ker smo imeli trije otroci svojo mizo v sosednji sobi, ko smo jedili pico. Najbolj sem bila vesela Larise, ker je že dolgo nisem videla. «
Najdi nas na Facebooku
