Slovenski planinski muzej Mojstrana - slap Peričnik - Aljažev dom v Vratih
Objavil(a): Marjeta Čič
Od Mojstrane do Mojstrane ali v devetih urah od Slovenskega planinskega muzeja do vponke v dolini Vrat in spet nazaj
Zame najtežji del je sledil po Peričniku, čeprav bi lahko kdo rekel, da je pot od Peričnika do Aljaževega doma skoraj ravna, predvsem pa je asfaltirana. Vse to drži, vendar sem bil del ekipe, ki je pomagala pripeljati gibalno ovirane do Aljaževega doma. Ja, če te ne spoti Peričnik, te pa spoti potiskanje vozička v klanec. Zaradi tega se je požirek v Aljaževem domu precej prilegel.
Slepi in slabovidni so se skupaj s spremljevalci odpravili na novo etapo po Slovenski planinski poti, ki jih je vodila od Slovenskega planinskega muzeja prek slapa Peričnik do Aljaževega doma v dolini Vrat, zagnani pa so se sprehodili še nekaj minut naprej do klina pod vznožjem severne Triglavske stene. Ker pot ni zahtevna, so se etapi pridružili tudi Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) in Nevrorazlični AMA (avtizem, motnja v duševnem razvoju, ADHD).
Na sliki pisana skupina inPlanincev na robu ceste pod slapom Peričnik, arhiv inPlaninec
V nedeljo, 15. maja je skupina v kateri je bilo dvanajst slepih in slabovidnih etapo začela z obiskom Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer je vodja muzeja Matjaž Podlipnik na kratko predstavil zgodovino muzeja, njegove dejavnosti ter zavrtel film o Triglavskem narodnem parku. Po ogledu filma so si ogledali stalno razstavo muzeja, kjer so lahko nekaj predmetov tudi otipali ter poslušali oglašanje gorskih živali, podoživeli grmenje nevihte v bivaku, predvsem pa v planinske knjižice vtisnili prvi žig, ki je bil predviden ta dan. Zanimiv je spust v klet, kjer je razstava alpinističnih dosežkov, prav posebno mesto pa ima zlati cepin Andreja Štremflja, ki je ambasador projekta GOGO in spletne aplikacije, skupaj svojo ženo Marijo Štremfelj. S pomočjo očal pa je moč doživeti severno Triglavsko steno trodimenzionalno.
V videu skupina inPlanincev hodi po poti za slapom Peričnik
Po krajši vožnji z avtobusom jih je pot vodila pod steno slapa Peričnik po krožni poti mimo obeh razglednih platojev. Slap Peričnik je ponudil že znano planinsko izkušnjo, le, da tokrat v manj zahtevnih pogojih. Edino, kar bi lahko bilo problematično, je bil ponekod spolzek teren in nerodne korenine, toda to ni predstavljalo težav. Na pol poti smo se pod steno Peričnika lahko tudi namakali, saj je stena, pod katero smo bili in si vzeli čas za fotografiranje porozna, mahovita, tako, da voda pronica tudi skozi njo in moči tiste, ki pod njo iščejo zavetje, ko opazujejo prosti pad vode neposredno pred njimi. Na koncu ali na izhodišču so se nato sešli z udeleženci projekta GOGO in Skupaj v hribe Nevrorazlični AMA nadaljevali pot proti Aljaževem domu v dolino Vrat, kjer jih je čakalo zasluženo krepčilo ter osvežitev. Tu so v planinske knjižice vtisnili še drugi žig s Slovenske planinske poti.
Na sliki po mostičku hodijo inPlaninci, v ospredju je ženska s palicami, arhiv inPlaninec
Zraven balvana ob Aljaževem domu je kapela sv. Cirila in Metoda in ima tudi zvon. Po daljšem počitku, ki ga je zapolnil program in naša himna Odločen korak, se je ekipa slepih in slabovidnih s spremljevalci in udeleženci Nevorazlični AMA odpravila še do klina in vponke pod vznožje severne Triglavske stene, kjer so tisti, ki so to želeli, naredili še posnetek ali dva na tej vponki ali pod njo s Triglavom v ozadju, ki je spomenik padlim partizanom gornikom. Dan se je zaključil z vrnitvijo do Aljaževega doma, kjer jih je čakal avtobus.
Na sliki oseba na električnem vozičku premaguje talno oviro, betonski odtok, ki ga prekriva lesena deska, zraven sta moški in ženska za pomoč, arhiv inPlaninec
Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki so tokrat prišli tudi iz tujine, da nam omogočajo doživetje gora.
Moje razmišljanje Ta nedelja je bila za izlet kot naročena, za nekatere je bilo morda sonca skoraj preveč. Tako so bili dani vsi pogoji, da bo tura stekla, kot mora.
Pohvaliti moram muzej v Mojstrani, ker je prijazen tako do gibalno oviranih kot slepih in slabovidnih, saj je precej napisov tudi v brajici, čeprav, kot je bilo čutiti pod prsti, so uporabili pri tiskanju ameriški standard, za gibalno ovirane pa je na voljo tudi dvigalo, kar v nekaterih ustanovah tega tipa ni pravilo. Izkušnja slepega obiskovalca muzeja zaradi interaktivne stalne razstave ni nič slabša od izkušnje videčega, saj je precej predmetov izven vitrin, poskrbljeno pa je tudi za slušno in čustveno doživetje skozi slušno zaznavo gorskega sveta ter nevihte v bivaku.
Za ekipo v Aljaževem domu, smo bili vaja in držimo pesti, da jim uspe ujeti delovni ritem. Želimo jim, da s svojo okusno hrano razveseljujejo številne obiskovalce, ki bodo s polnimi trebuhi in zadovoljni s postrežbo odhajali v dolino. Izkušnja pri meni ni zasenčila dobrega vtisa in zadovoljstva po prehojeni etapi.
Približna časovnica: Navedeni časi so zelo približni. Razen pri Aljaževem domu, kjer smo se zadržali absolutno predolgo, daljše časovne pribitke prinese predvsem čakanje in upoštevanje zmožnosti najmanj veščega planinca v skupini. Navajam jih zaradi lažje predstave, koliko časa lahko vzame tak izlet.
- Slovenski planinski muzej med 45 min in 60 min - Peričnik: do 90 minut (upoštevan je tudi postanek pod steno Peričnika za fotografiranje) - Zbor na izhodišču in določitev ekip za vozičke: do 30 minut - Od Peričnika do Aljaževega doma: do 120 minut - Postanek v Aljaževem domu skupaj s krajšo slovesnostjo skoraj 180 minut - Od Aljaževega doma do klina: okoli 5 minut - Slikanje ob klinu: do 20 minut - Od klina do Aljaževega doma: okoli 5 minut
Jožef Gregorc
Stojan Rozman vodja delovne skupine Gibalno ovirani gore osvajajo: »Po krajši vožnji s prevozom smo se zbrali pod steno slapa Peričnik in krenili na cca. 5 km, uro in pol dolgo pot, na kateri smo zagrizli tudi v 25 % vzpon proti Aljaževem domu v dolino Vrat, kar pomeni, da smo premagali 265 m nm. Med prostovoljci je bil tudi Martin, ki s pomočjo svoje Bibe - psa vodiča, ki mu kaže pot pomagal premagovati strmino osebi na vozičku. Tu smo si privoščili zasluženo krepčilo ter osvežitev. Za osebe na invalidskih vozičkih je bila urejena dostopnost na teraso. Pripravili so lesen podest, ki je stopnice spremenil v klančino. Nameščene so bile lesene podpore za prečkanje odvodnjavanja. Sanitarije dostopne za osebe na invalidskih vozičkih so čakale pohodnike. Mikrofon je sopotnik na naših pohodih, da se med seboj pozdravimo in spoznamo. Tako lahko izvemo vsi kaj novega, posebej pa slepi slišijo, kdo vse je z njimi na pohodu. Z nami je bila Natalija Spark, Slovenka leta 2020, tolmačka slovenskega znakovnega jezika in govorka na TedX. Besedo so imeli Herman Van Midden, Ana Oražem, Nastija Fijolič, Jurček Nowakk, moja malenkost Stojan Rozman, Nataša Solomun in Teja Oblak. Pozdravila sta nas tudi pohodniki Urban in Jan. Po daljšem počitku smo na vozičke nadeli sprednje pomožno kolo ter se s spremljevalci odpravili še do klina in vponke pod vznožje severne Triglavske stene. Dan se je zaključil z vrnitvijo do Aljaževega doma, kjer nas je čakal prevoz. Hvala prostovoljci, da ste tu za nas.«
Ana Oražem vodja delovne skupine Odločen korak, za slepe in slabovidne ni ovir »Delovna skupina Odločen korak, se je odločila, da naredimo vse, da osvojimo Slovensko planinsko pot. Veliko spodbudo imamo, ker bomo letos obeležili 60 obletnico prvega vzpona slepih in slabovidnih na Triglav v veliko bolj neprimernih pogojih, kot jih imamo mi danes. Imamo spremljevalce, pomagajo nam organizirati pot, opremo in vse kar sodi zraven, da so naše poti varne. Mi potrebujemo le naš odločen korak in se vzpnemo na naše cilje. Ponosni in veseli smo na to, da je toliko ljudi pripravljeno pomagati, kljub temu, da v zunanjem svetu naletimo na različne odzive. Veliko ljudi pa nas pozdravlja in spodbuja. Zahvaljujem se vsem, ki kakorkoli pomagajo pri organizaciji in izvedbi pohodov. Posebej moram izpostaviti Jurčka in Marjeto, ki jima je postalo to smisel življenja, kar vsestransko v to vlagata moči, da se akcije širijo.«
Nastija Fijolič paraplesalka in vlogerka »Danes sem tukaj kot predstavnica parašportnikov, ambasador Zveze za šport invalidov Slovenije. V imenu vseh nas se zahvaljujem, hvala vsem tistim, ki pomagate kar tako. Predlagam, da za naslednji pohod sodelujemo z nekim fitnes klubom pa namesto, da dvigujejo fitnes naprave, nas rinejo gor v hrib.« Razgovorili so se tudi inPlaninci.
Jan »Ta projekt je zame res nekaj izjemno lepega, kajti na kupu se zberejo vsi pohodniki, ljudje brez posebnih potreb, avtisti in ljudje na spektru, ljudje na invalidskih vozičkih in potem lahko vsi izkusimo pot v gore v povsem drugih okoliščinah in hkrati združeni izvajamo geslo tako imenovano miroljubno koeksistenco. Se pravi mirno sobivanje, druženje vseh različnih elementov naše družbe, naše lepe domovine.«
Timon »Imel sem se lepo na pohodu. Videl sem lep slap, ki se je imenoval slap Peričnik. Pri slapu sem videl tudi mavrico. Pohod mi je bil všeč. Mogoče bom še kdaj šel.«
Aljaž »Na teh pohodih mi je všeč, da se družimo, da se spoznamo. Zdaj mi je bilo všeč, ker smo šli v muzej in pogledat slap Peričnik. Na izlet bi še šel«
Tim »Všeč mi je bil muzej in živali tam v muzeju. Mi je bilo vse všeč, kar sem videl. Med pohodom sem bil moker, ker je voda rosila. Zanimivo je bilo, ker smo šli pod slapom.«
Bili smo pisana druščina posameznikov na pohodu z istim ciljem, osvojiti kočo in preživeti sproščen dan. Z nami so bili pohodniška skupina mladostnikov murni iz Centra Janeza Levca OE Dečkova z mentorico, prostovoljci Zavoda Manipura, člani društva ASPI, planinski vodniki, prostovoljci, člani iz sodelujočih organizacij projekta GOGO:
Častni pokrovitelj akcije je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, generalni sponzor pa je že tretje leto slovenski posrednik pri trgovanju s kriptovalutami NiceHash.
Med vodniki spremljevalci tudi prostovoljke aktivno vključene v projekt Erasmus+ "SHE LEADS".
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
