NOVICE
ponedeljek, 4. julij 2022 ob 00:00, ogledov: 2206 Po dvatisočakih segajo slepi in slabovidni| Objavil(a): Jurček NOWAKK | | »Na koncu, ko pridemo na vrh, četudi ne vidimo imamo veliko od tega. To se marsikdo sprašuje, kaj pa imate od tega, ko pridete na vrh? Veliko imamo od tega, tudi če ne vidimo lepih razgledov, čutimo energijo. Čeprav smo fizično utrujeni smo v duši napolnjeni. Upam, da bodo pohodi trajali, tudi ko bomo prehodili celotno Slovensko planinsko pot in bomo še vedno našli vrhove, izzive, ki nas bodo gnali naprej. Za vse in slepe in slabovidne, za spremljevalce so res to take izkušnje, ki nam ostanejo v spominu, tega nobeden ne more vzet,« je očarana od gora Jana. | Slepi in slabovidni pohodniki so pričeli s svojim podvigom osvajanja vrhov na Slovenski planinski poti, 8. februarja 2020. Namen prostovoljskega projekta je omogočiti slepim in slabovidnim doživetje gora. Tudi slepim in slabovidnim je lahko planinstvo način življenja. Idejo je Sabina na poti s Čavna 23. junija 2019 povedala Jurčku, ki so mu všeč veliki izzivi. Več kot polovico žigov že krasi Planinske knjžice slepih in slabovidnih privi konec tedna v juliju pa so stopili na Stol 2193 m in Vogel 1923 m.
Na sliki skupina planincev pred planinsko kočo, v ozadju se vidi Stol, arhiv inPlaninec
Visokogorje zraven razkrivanja planinskih užitkov, zahteva več pozornosti, obilo kondicije in drugačen način vodenja oseb z okvaro vida. »Danes je bilo še malo drugačno spremstvo. Imela sem Saša odspredaj, Polono od zadaj, ker sem pač vseeno malo bolj nerodna zdaj, kot če imam obedve roke funkcionalne. Tak način vodenja se je zelo dobro obnesel, Sašo je hodil spredaj in me usmerjal z besedami in ni mogel nazaj gledat, zadaj me je popravljala Polona. To je super spremstvo za visokogorje, ko so skale, ko moraš natančno stopat, je fajn, da je nekdo še odzadaj. Najboljši del poti je bil, ko je bilo za plezati, ko je bila jeklenica, ko je švic tekel. To je to, takrat jaz res oživim še bolj. Čeprav v hribih ni problema za pozitivno vzdušje, za pozitivno energijo,« je navdušena parašportnica Jana.
Na sliki skupina planincev na planinski poti, v ozadju se vidi dolina in Blejsko jezero, arhiv inPlaninec
Za varno hojo slepih in slabovidnih skrbijo prostovoljci, eden rednih spremljevalcev je Marjan, planinski vodnik, ki je bil na pohodu na Stol in Vogel: »Zelo sem zadovoljen, da ste me povabili med tole vašo
družbo. Rad grem z vami in gledam na vaš korak iz vseh strani, kakor se da. So
taki koraki, kakšen je bolj neroden so kamni so korenine, ko moraš povedat,
dvigni gor, so korenine, pazi kamen. Se vse lepo spelje od začetka do vrha in
do doline nazaj.Nikoli nisem pomislil na to, kaj mi je tega treba? Zakaj lahko jaz nekam grem vidim,
slišim, zakaj nebi še slepi gluhi prišli do ene take točke eni ne vidijo, drugi
na slišijo, ampak imajo takšno zadovoljstvo, še večje kot jaz. Bili smo na Stolu, kako so bili vsi zadovoljni. Tako kot jaz. Pa še bomo skupaj hodili po hribih.«
Na sliki moški in ženska, v ozadju se vidi Stol, arhiv inPlaninec
Osebe z okvaro vida si izberejo različne načine spremljanja pod roko, za roko, se držijo za nahrbtnik, palicon alli pa jim zadošča glasovno usmerjanje. Svojo izkušnjo je povedala Vesna: »Jaz si ogromno, ogromno pretipam sama s palicami. In sem dokaj samostojna. Moji spremljevalci so rekli, da sem dokaj v redu za njih, ker nimajo z mano toliko dela. Ali pa primem za palico in jaz čutim, kam gre palica gor ali dol. Jaz potrebujem pomoč pri tistih stvareh, ko greš ekstremno dol ali ekstremno gor, da je to res nekaj visokega, velikega te drsne stene, ali police kako jim vi rečete. Da moraš drugače stopiti kot si običajno navajen in potipaš s palico.«
Na sliki skupina planincev na planinski poti na Vogel, arhiv inPlaninec
Kakšna je vez med prostovoljci in osebami z okvaro vida je povedala Vesna: Spremljevalci so mi strašno všeč, zato ker so to gorniki, ljudje z izpitom ter izkušnjami in jim čisto enostavno zaupam. Sploh nimam težav jaz z zaupanjem, zato, ker vem, da imajo za sabo plezalno zgodovino in so naredili izpite za visokogorje. Se pa v različnih oblikah slepote in slabovidnosti znajdem tudi jaz, ker sem prvič v visokogorju in sem ubrala eno tehniko, ki je zame najbolj vredu, to je, da se jaz primem za palico in me potem vodi gor ali dol. Ali pa tako kot nam je danes Jurček pripravil pot, da smo šli po klinih, ki jo je opremil z dodatno varovalno vrvjo. Si lahko otipal, da boš šel gor, koliko boš šel gor - tako kot v zajlah.
Vzpon na dvatisočake so moje sanje, ki sem si jih skoz želela. Jaz sem zmeraj vesela, tako iz srca sem hvaležna, da jaz kot oseba s slabim vidom grem na dvatisočake. Po pohodu pojemo našo himno Odločen korak, ki je navdihujoča, ti da energijo, res nekaj pomeni in ima noter tisto kitico, ki je - Hvala vsem vam, ki spremljate nas, ker brez vas mi tega ne bi mogli doseči.«
Na sliki skupina planincev na Voglu, v ozadju se vidijo gore, arhiv inPlaninec
Sproščenost v gorah nam omogoča, da vključevanje steče, da pustimo, da nas osupnejo dosežki ljudi, s katerimo stopamo po planinaj. Tako je doživetje opisala planinka: »Danes je bilo krasno z možem sva je prvič pridružila pohodom slepih in slabovidnih. Fino, toliko dobre volje na kupu, toliko optimističnih ljudi, krasno no. Za naju ni bil naporen pohod, ker mi hodimo po hribih. Gospod s katerim sva midva hodila, je lažje hodil. Sigurno pa imajo spremljevalci, ki spremljajo tiste, ki slabše vidijo ali pa sploh ne vidijo veliko bolj zahtevno nalogo in odgovornost. Tisti, ki ga spremlja mora bit njegove oči in sem videla, več kot previden je treba bit, ni hecov, je visokogorje in je drugače. Presenetili so me ti ljudje, toliko optimizma, toliko trdnosti.«
|
|
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
