NOVICE  

nedelja, 10. julij 2022 ob 00:00, ogledov: 1899

Slepi in slabovidni na dvodnevnem pohodu v visokogorju

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	»Super je bilo, ko je bilo treba it v hrib, malo manj super, ko je bilo treba it v dolino. V hrib zame nikoli ni problem, bolj ko je hrib, lepše je. Malo nas je dež požegnal tik pred ciljem, kjer smo prespali - kočo pri Triglavskih jezerih, tako da so bile skale spolzke. Dan je bil tak kot smo jih navajeni, ko gremo za dva dni. Veselje, petje in želja po planinskih doživetjih. Na spustu, smo bili pa prehitri. Je pa bilo lažje kot iz Prehodavcev do Sedmerih jezer. Prvi dan mi je bil bolj naporen kot drugi, ko smo šli iz sedmerih jezer do planine Blato,« je ob prihodu na cilj strnila misli Jana.
Po letu od našega prvega dvodnevnega pohoda čez Pohorje, smo se, 5. julija, podali na letošnji dvodnevni izziv iz Trente preko Prehodavcev, Sedmerih jezer do Planine Blato. Tudi slepi in slabovdini smo odtisnili žige Slovenske planinske poti, ki smo jo pričeli v letu 2020. Slepi in slabovidni po dolini Triglavskih jezer smo pred 35. etapo kondicijo nabirali z osvajanjem Stola in Vogla. Skoraj sredi noči smo se še v dežju odpravili proti Vršiču. Po spustu proti dolini reke Soče, smo se ustavili pri spomeniku posvečenem Tržačanu slovenskih korenin, ki je v svojem času (1858 - 1944) večino svoje gorniške kariere posvetil osvajanju vrhov v Julijskih Alpah, kjer je s pomočjo domačih gorskih vodnikov odkril in označil več kot 50 novih smeri. Dr. Julius Kugy, pravnik po poklicu, je bil odličen gornik, planinski pisatelj, predvsem pa velik ljubitelj gorskega sveta in lepot odmaknjene doline Trente. Na sliki kip, v sedečem položaju zre v daljavo Julius Kugy, za njim so drevesa, arhiv inPlaninec Znan je njegov rek: "Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo!" Do vseh teh odkritij ga je gnalo iskanje misteriozne cvetice Scabiose Trente. Kasneje avstrijski botanik Anton Kerner razreši Kugyevo uganko, cvetlico najde v Hacquetovem herbariju takratnega Kranjskega deželnega arhiva. Izkaže se, da je mistična roža pravzaprav precej običajna cvetka, a ne v Alpah, temveč na Krasu. Tam raste vsepovsod in je znana pod imenom bela obloglavka ali beli čopek. Na sliki skupina pohodnikov se vzpenja po planinski poti, arhiv inPlaninec Od tod smo se odpravili po drugi žig pri izviru reke Soče. Izvir smaragdne, turkizno modrozelene reke je poseben. Vode, ki se kopičijo na območju Jalovca, Šit, Travnika in Mojstrovke privrejo iz jame s podzemnim jezercem, skozi ozko sotesko, ki se kmalu razširi in pospremi živahno reko Sočo na 138 km dolgo popotovanje. Na sliki sedi skupina pohodnikov v travi ob planinski pot, v ozadju se dvigujejo hribi, arhiv inPlaninec Tudi tretji žig nas je čakal v neposredni bližini prvih dveh in sicer pri Informacijskem središču TNP Dom Trenta. Kmalu za tem pa smo začeli našo naporno pot proti Zasavski koči na Prehodavcih. Nebo je bilo sveže oprano in 15 pohodnikov polnih radovednosti in želje premagati 1457 višncev v tem dnevu smo ubrali korak navkreber. Pot smo začeli skozi gozd kasneje pa po mulatjeri do vrha Prehodavcev. Pot se je vila po serpentinah strmo navzgor, vseskozi pa nas je spremljala misel na vojake, ki so se v času Soške fronte borili na tem področju. Na sliki skupina planincev, arhiv inPlaninec Da smo pot prehodili varno so zaslužni naši zvesti spremljevalci, pa tudi slepi in slabovidni pohodniki smo morali biti vseskozi osredotočeni na pot, ki je bila na veliko predelih zelo ozka, na nekaterih delih slabše utrjena, zato je bilo veliko možnosti za zdrs. Kljub vsemu smo varno prispeli do Zasavske koče na Prehodavcih na 2071 m nad morjem, kjer smo si privoščili zaslužen, daljši počitek. Uživali smo v lepih razgledih in dobri malici. Po zaigrani in odpeti naši himni Odločen korak nas je čakal drugi za večino težji del poti - spust v dolino Sedmerih jezer, dve manjši jezeri je bilo opaziti že iz Zasavske koče. Pred kočo na levi strani stojijo planinci, pred njo pa sedijo, arhiv inPlaninec Jezera se nahajajo v alpski ledeniški dolini med Trento in Bohinjem. Pravljično število sedem ni najbolj točno, saj je jezer, jezerc in majhnih mlak več. Je pa res, da ostala čez poletje usahnejo in izginejo. Največje, najbolj globoko in najčistejše jezero, po mojem mnenju pa tudi najlepše, je Jezero v Ledvicah, ki ga imenujejo tudi Veliko jezero. Leži na 1830 metrih nad morjem, dolgo je kar 300 metrov, široko 120 metrov in globoko 15 metrov. Svoje ime je dobilo po svoji obliki, saj spominja na ledvico. Na sliki trije planinci hodijo po poti nad jezerom, arhiv inPlaninec Dolina je zanimiva tudi iz rastlinskega in živalskega vidika. Srečali smo živali in rastline, ki so značilne samo za to področje. V objektiv smo ujeli radovednega, previdnega svizca, ki nas je opazoval iz varne razdalje. Naša prijetna spremljevalka Nina nam je s svojim poznavanjem gora in rastlinstva približala bližnje in daljne okoliške hribe, gore, pa tudi svet rastlinstva. Tisti, ki rastlin ne moremo opazovati z očmi, smo jih lahko spoznavali s tipanjem in vonjanjem. Oh, kako je lep ta gorski svet tudi za nas slepe in slabovidne. Na sliki cvet v roza vijoččnih odtenkih, v ozadju je zamegljena trava in cvetlice, arhiv inPlaninec Bližje kot smo bili koči pri Triglavskih jezerih, bolj smo morali pospešiti korak, saj nas je priganjalo grmenje in prve kaplje dežja. Tako smo nekateri izkusili tudi hojo po že deloma spolzkih skalah in zaključili slabih 18 km dolgo pot. Kmalu po prihodu naših zadnjih pohodnikov v kočo, se je pošteno vlilo. Med tem smo si mi privoščili zasluženo večerjo in si ob glasbi, plesu in klepetu ustvarili prijeten večer.   Na sliki zemljevid prehojene poti, arhiv inPlaninec Naslednje jutro smo se že pred osmo uro odpravili na drugi del naše avanture, od katere nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo glede na vreme prejšnji večer. Spolzka tla in gladke skale nas niso spremljale dolgo, saj je za to poskrbelo močno jutranje sonce. Pot se je malo vzpenjala, malo spuščala vseskozi pa je bila posejana s skalami in koreninami. Pot se je vila mimo planšarije na Dednem Polju - je visokogorska planota s kraško razbrzdanim terenom prekrit z gozdom in travniki in višje s preprogo rušja. Na planini je postavljena sirarna, ki je vključena v Bohinjsko sirarsko pot. V poletnem času je v koči možno kupiti kakšen mlečni izdelek. Poleg sirarne je na planini še kar nekaj pastirskih stanov, ki pa so po večini že predelani v nekakšne vikende. Sledil je strm spust na Planino pri Jezeru. Na sliki skupina planincev stoji pred kočo, arhiv inPlaninec  Dobro smo zastavili korak in s tem prijetno presenetili našega Jurčka. S tem smo si prislužili dolg postanek na koči na Planini pri Jezeru. Pred nami je bila še zadnja etapa dvodnevnega pohoda - spust na Planino Blato. Po dobrih 10 km smo predčasno prispeli na cilj, zato smo morali še malo počakati na prevoz. Pozdravit so nas prišli naši zvesti, tokrat žal poškodovani slepi slabovidnih pohodniki. Dan smo vsi skupaj zaključili ob hrani in pijači, v sproščenem vzdušju v Lescah. Za vsa ta doživetja, ki nas napolnjujejo z energijo, dobro voljo in zadovoljstvom, se iskreno in iz srca zahvaljujemo našim predanim spremljevalcem ter seveda našima Jurčku in Marjeti. Jana Führer