NOVICE  

ponedeljek, 18. julij 2022 ob 00:00, ogledov: 1991

Slepi in slabovidni na 2000 m na 37. etapi po SPP

Objavil(a): Marjeta Čič
	V okviru odličnega projekta Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti Odločen korak, sem se podal na dvodnevni pohod od Planine Kuhinja nad Kobaridom do Bohinja. Veselje in smeh sta bila v zraku že na daljši poti na minibusu do izhodišča, kjer sem spoznal mojega spremljevalca vodnika Marjana, ki nas je dva dni varno vodil na čelu skupine, da nebi zašli v napačno smer. Ko smo prispeli na naše izhodišče smo bili vsi veseli, ko smo se nekateri po dolgem času zopet videli in komaj čakali, da krenemo na našo dogodivščino.
Nekaj v usta, delila se je tudi ocvirkovka, skok na minus ena ali dva, obvezna skupinska slika in hop hop, že smo na poti. Sonce nam je lepo sijalo preko lepih travnatih pašnikov, skozi katere je potekala pot. Z odločnim korakom smo Kočo na Planini Kuhinja kar obšli, da si skrajšamo pot in naredili krajši postanek v senci na Planini Slapnik, kjer smo si ob pomembni hidraciji in hitri malici ogledali nekdanji vojaški zaselek iz 1. svetovne vojne. Na sliki se skupina planincev vzpenja po travnatih pašnikih, arhiv inPlaninec Po okrepčilu smo nadaljevali našo pot, po travnatih pobočjih vse do jugozahodnega grebena Krna, kjer se nam je odprl pogled na dolino Soče, Matajur in recimo Kobariški Stol. Širša pot je potekala cikcak v ključih ob grebenu vse do Gomiščkovega zavetišča (2182m) pod vrhom Krna, kjer nas je žal obiskala tudi megla. Po čaju in prigrizku smo jo mahnili na vrh Krna (2244m) in to je bila obenem tudi najvišja točka našega dvodnevnega pohoda. Na vrhu veselje, čestitke, obvezno fotografiranje, saj se nam je megla prijazno tudi umaknila, da se je odprl razgled vsaj do Krnskega jezera v dolini. Na sliki dve planinski in planinec, v ozadju se dviga megla in pogled navzdo proti jezeru, arhiv inPlaninec Ob sestopu z vrha z vodnikom Marjanom skočiva še v vojaški rov, ki pelje iz strani Gomiščkovega zavetišča pod vrhom Krna do police na drugi strani kjer se odpre pogled na Krnsko jezero. Še dobro, da sva oba z Marjanom očitno »firbcologa« in sva šla v rov za katerega je večina mislila, da je le jama, saj je bil to en od lepših dogodkov zame na pohodu. Po odtisnjenem žigu, še enem fotografiranju pred Gomiščkovem zavetiščem, počitku in okrepčilu, smo se spustili po prečni poti do Krnske škrbine, kjer smo se ločili v dve skupini. Skupino, ki je šla naprej do Krnskega jezera in skupino, ki smo skočili še na Batognico(2164 m). Vzpon na Batognico nam je skupaj vzel dodatno uro, a res nam ni bilo žal, saj smo si ogledali rove, granate, izklesane stopnice, skratka ostanke iz Soške fronte, saj so se tu borili med prvo svetovno vojno Avstrijci in Italijani. Na sliki planinci hodijo po kamnitih stopnicah nad katerimi je jeklenica, arhiv inPlaninec Posebno doživetje pa nas je pričakalo na vrhu Batognice. Vrh je dokaj širok in povečini travnat in prav lepo nas je nablejala skupina ovac, seveda smo jim morali odgovorit v pozdrav: »Beee.« V dolino smo pozdravili še skupino, ki je maširala proti Krnskemu jezeru in tako med raziskovanjem vrha se nad našimi glavami pojavi lep, velik orel: »Uaauuuu.« Veličastno je krožil nad nami in si nas ogledoval, prišel je zelo blizu na trenutek tudi 15 metrov recimo a kljub temu ne vem, če ga je komu uspelo uloviti v objektiv telefona. Veličastno. Polni lepih vtisov in zadovoljni, ker smo se dobro odločili, da smo šli še na Batognico, saj smo doživeli krasne trenutke na gori, smo sestopili nazaj na Krnsko škrbino in naprej v dolino proti Krnskemu jezeru. Jana je pot takole opisala: »Pohod je pester, skala na skalo, čez skalo, pod skalo. Skale v glavnem.« Skupino, ki ni šla z nami na Batognico smo tik pred Krnskim jezerom dohiteli tako, da smo potem skupaj uživali ob jezeru, ga občudovali in bili hvaležni, saj nas je občasno obsijalo tudi sonce, ki je naredilo prekrasno kuliso ob jezeru. Na sliki jezero obdano z gorami, v ospredju je travnati del, arhiv inPlaninec Nevihta, ki je v petek divjala nad Julijci, hvala bogu ni prišla do nas, smo jo le mešanih občutkov opazovali iz Krnske škrbine in upali, da so vsi hribolazci tam na varnem. Žal smo kasneje zvedeli o udarih strel in 18 planincih na Triglavu in vesel sem, da je danes z vsemi vse v redu. Od jezera do koče smo imeli le še 15 minut in bilo je veselje, ko smo se srečali s skupino pohodnikov, ki so ubrali lažjo pot iz Lepene do Koče pri Krnskem jezeru. Na sliki planinca -moški in ženska stojita pred Krnskim jezerom, arhiv inPlaninec  V tej skupini je bila tudi Irena, ki je od prvega dneva del Odločnega koraka: »Človek se mora vedno potruditi, pomembno je, da držimo skupaj, da osvojimo cilj, pa neglede na kakšno oviro, ki pride v življenju. Pomembno je, da se človek po domače povedano včasih v rit brcne in gre. Meni je to lepo. Vedno sem utrujena, ne gleda a hodim eno uro, ali pa pet ur ali pa sedem, ni važno, vedno sem utrujena. Samo sem najbolj zadovoljen človek. Vsak pohod, ki je malo težji, malo bolj naporen, bolj smo zmatrani, bolj držimo skupaj, bolj smo srečni, bolj smo veseli, bolj se razumemo, smo tako kot ena srajca pa ene hlače.« Na sliki skupina planink in planincev z zastavo inPlaninec pred kočo v Lepeni, arhiv inPlaninec Sledila je zaslužena večerja in želodčki so nam bili zelo hvaležni. Pred večerjo smo se po govoru Miha Jakopina z minuto molka in himno  Odločen korak, vsi poklonili tudi naši žal par dni prej, nepričakovano preminuli prekrasni ženski, prijateljici, kolegici, partnerki Nataši Žganjar, ki je bila motor društva KPŠRDja »Karel Jeraj«, veliko je pripomogla tudi k projektu Slepi in slabovidni po SPP Odločen korak, ter med slepimi in slabovidnimi veljala za čudovito, milo osebo, ki je bila vedno pripravljena pomagati. Tokrat smo se povzpeli na vrh Krna tudi zato, da bi bili vsaj malo, vsaj za trenutek spet bližje naši Nataši, ki nas verjamem, od zdaj naprej čuva od tam zgoraj nekje. Na sliki skupina pohodnikov pred stavbo z zastavo inPlaninec, arhiv inPlaninec Naslednje jutro smo pri zajtrku srečali prostovolljce akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah. Slepi in slabovidni so se letos lotili tečaja Slovenskega znakovnega jezika  in to je bila priložnost, da poklepetajo s kretnjami z gluhimi. Nadaljevali smo našo pot Od Koče pri Krnskem jezeru, čez Planina Duplje, kjer smo začudeno opazovali osla, ki je negibno slonel na zidu hleva v isti poziciji kot prejšnji dan, kot da bi celo noč prespal pijan. Ugibali smo, da se revež le hladi na ta način, kdo bi vedel. Za Lepočami smo si ogledali še ostanke iz prve svetovne vojne predvidevam, da so bile to kasarne. Pot do Bogatinskega sedla je minila pretežno v megli in ob vetru, zato se za vzpon na Bogatin nismo odločili in jo odpihali naprej z vetrom bi se lahko reklo, a do Koče pod Bogatinom se je vreme polepšalo in nas začelo lepo greti. Pred kočo smo pomalicali, popili naročene napitke ob obilo veselja in smeha, ki ga tudi na poti seveda ni manjkalo. Na sliki šest planincev, v ozadju se vidijo hribi, arhiv inPlaninec Na Domu na Komni pa nas je pričakalo eno od mnogih presenečenj, saj nam je prijazno osebje poklonilo palačinke, da smo se posladkali za to lepo gesto, se še enkrat lepo zahvaljujemo osebju in vodniku Marjanu, seveda se vrnemo. Čakal nas je le še spust do Savice, skoraj se nam je zvrtelo od vseh teh 48 serpentin, a mi zmoremo vse cik cak, tik tak in že smo namakali noge v mrzli vodi blizu Doma pri Savici, kjer je bil tudi naš zaključek poti. Na sliki za mizami sedijo planinci pred kočo, v ospredju so odloženi nahrbniki in pohodniške palice, arhiv inPlaninec Pohoda v okviru Slepi in slabovidni po SPP sem se udeležil šele drugič in tokratni je bil zame poseben, zapomnil si ga bom in vem, da bom še osvajal doline in vrhove v tako dobri družbi. Toliko smeha, lepih čustev, veselja, pesmi, srčnosti premorejo le posebni ljudje, dobri ljudje in ko to začutiš, veš da si tam, kamor spadaš, zato si še želim novih dogodivščin z Odločnim korakom. Pohvalil bi čisto vse slepe in slabovidne udeležence, marsikdo, ki ima zdrav vid ne prehodi takšne poti v takšni časovnici kot smo jo mi, večina zdravih videčih nima toliko poguma, kot ga premorejo slepi in slabovidni, kaj šele zaupanja v sočloveka, da ga vodi. Kdor ne verjame, naj si zaveže oči s prevezo in naj zaupa nekomu, da ga vodi na 2000 m visok vrh. Zato smo vsi skupaj lahko ponosni sami nase in zgled ostalim. Vse to, pa seveda nebi bilo mogoče, brez srčnih, zlatih ljudi, ki si vzamejo svoj čas, za nas, dajejo svojo pozitivno energijo, nam stojijo ob strani in nas čuvajo, to so naši Vodniki in učitelji v enem. Na sliki skupina planincev na osvojenem vrhu, v ozadju so hribi in megleno nebo, athiv inPlaninec Osebno se najbolj zahvaljujem mojemu Vodniku Marjanu, ki sva se res dobro ujela v momentu, ko sva se spoznala, super je bilo na čelu skupine z njim, marsikaj sem se naučil. Hvala vsem Vodnikom, saj izpolnjujete sanje slepim in slabovidnim. Vedno nasmejan in pozitivec Miran je rekel:»Rad pomagam, ampak so taki pohodi kot ena terapija. Kot ena sprostitev, ker dobro se z dobrim vrača. Daš in potem dobiš nazaj. Praktično kolikor daš, lahko še več nazaj dobiš.« Hvala Jurčku, ki vedno znova pozitivno preseneča in gazda poskrbi, da vse štima tako kot mora, skratka zahvala gre vsem, ki jih še ne poznam in ki so zaslužni za ta projekt seveda tudi sponzorjem in hvala vsem za krasno družbo. Definitivno se še vidimo, pa tudi, če nam luč ugasnejo. Srečno in Pogumen korak naprej. Gorazd Dolanc   Povezana članka: PZS: Slepi in slabovidni na dvodnevnem pohodu iz Krna čez Krnska jezera do slapa Savice   PZS: Iz Lepene do Krnskih jezer tudi slepi in slabovini