petek, 2. december 2022
POIŠČI

Podpis sodelovanja pri projektu Gogo
Najdi nas na Facebooku

NOVICE  

petek, 29. julij 2022 ob 00:00, ogledov: 714

Slepi in slabovidni na dvodnevnem pohodu iz Krna čez Krnska jezera do slapa Savice

Objavil(a): Marjeta Čič
Prvi dan (15.7.2022): Planina Kuhinja - Gomiščkovo zavetišče na Krnu - Krn - Batognica - Krnsko jezero - Dom pri Krnskih jezerih približno 8 ur hoje in z dvema novima žigoma v Dnevnikih Slovenske planinske poti, ki ga slepi in slabovidni polnimo že od 8. februarja 2022. Knjižica je že čez polovico polna.

S slepimi in slabovidnimi z našimi spremljevalci smo se odpeljali proti Tolminu, v Kobarid in naprej v smeri vasi Vrsno in višje v vas Krn. Od vasi Krn smo pot nadaljevali v smeri Koče na planini Kuhinja (991 m), kjer smo parkirali avtobus. Začeli smo se vzpenjati. Pot se je naprej zložno, nato občasno bolj strmo vzpenjala po travnatih pobočjih, ki so bila pregrajena s pašnimi ograjami. Hodili smo mimo krav, ki so nas prišle pozdraviti. V zadnjem delu vzpona do zavetišča je pot postajala vse bolj kamnita, a še vedno zelo široka. Najprej smo se ustavili pri Gomiščkovemu zavetišču na Krnu (2182 m) in se povzpeli še na Krn (2244 m). Požigosali smo naše dnevnike in prejeli  žig s Slovenske planinske poti. Od zavetišča smo nadaljevali v smeri Krna, katerega smo dosegli po nekje petnajstih minutah hoje po vršnem kamnitem pobočju gore. Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se strmo dviga nad osrednjim delom reke Soče. Z vrha, na katerem se je nahajala razgledna plošča, bi lahko videli vse do Jadranskega morja, prek Matajurja in Breginjskega oziroma Kobariškega Stola do Kanina. Videli bi lahko tudi najvišje vrhove Julijskih alp, a žal zaradi oblačnega vremena in megle to ni bilo mogoče. Četudi je bilo vreme napovedano slabo in deževno, nas je pozitivno presenetilo in ni deževalo. Meglice so se spuščale in na nekaterih mestih gostile. Oba dneva smo imeli izredno lepa, občasno malo sončna in vetrovna, zaradi česar je bilo zelo prijetno za hoditi.

Krnska_jezera___vzpon
Na sliki se skupina planincev vzpenja po travnatih pašnikih, arhiv inPlaninec

Od zavetišča smo sestopili na Krnsko sedlo, kjer smo se pohodniki razdelili na dve skupini. Ena skupina se je začela spuščati proti Krnskim jezeriom, druga se je povzpela na Batognico (2164 m), katero je med prvo svetovno vojno zaznamovala tako imenovana minska vojna. Ostanki minske vojne med Italijani in Avstro-Ogrskimi vojaki so še danes vidni na vsakem koraku vršnega pobočja gore. Krater eksplozije, v katerem je odjeknilo 4100 kg nitroglicerinske razstrelilne želatine, je še danes lepo viden z okoliških vrhov. Na vrhu so pohodniki videli ovce, najbolj fasciniral pa jih je orel, ki jim je krožil nad glavami in si jih ogledoval nekje 15 m oddaljen, tako da so ga videči lahko zelo dobro videli. Šli so skozi dva rova in prišli na drugi strani ven. Krn in Batognica sta bogata z rovi, ki so jih med vojno uporabljali vojaki. Zelo zanimiv se jim je zdel pohod po stopnicah, izklesanih v kamenje, ki so bile na nekaterih mestih že zelo dobro obrabljene, zato je bilo potrebno tam bolj popaziti. Prav tako je bila na enem mestu postavljena jeklenica, ki jim je bila v pomoč pri vzponu in spustu. Vrh Batognice je planota, ki je na eni strani travnata z malo kamenja, na drugi strani pa zelo kamnita. Na vrhu so proti Julijskim alpam opazili zaveso, ki je opozorila na močno deževje. Kot rečeno nam je bilo vreme naklonjeno, a je občasno na Batognici močno zapihalo v močnih sunkih. Na vrhu Batognice se nahaja skrinjica z vpisno knjigo in piramida z možicem iz kamenja.

Krnska_jezera___stopnice
Na sliki planinci hodijo po kamnitih stopnicah nad katerimi je jeklenica, arhiv inPlaninec

Prva skupina se je spustila proti Krnskim jezerom (1391 m), ki je največje slovensko visokogorsko jezero. Dolgo je 300 m, široko 150 m in skoraj 18 m globoko. Kopanje v jezeru je prepovedano zaradi ohranjanja ekosistema jezera, ki je že zelo ogrožen zaradi umetno naseljenih rib. Na poti do Krnskih jezer smo zaslišali kanjo, videči so jo lahko tudi videli, saj je pri jadranju drsela z vodoravno iztegnjenimi perutmi, ker je prav močno pihalo na poti. Kanja se je oglasila z značilnim predirnim zvokom, ki me je spominjal na mačje mijavkanje, zato sem njen zvok takoj prepoznala. Ko smo prišli do Krnskih jezer, smo si vzeli čas in posedli ob jezeru. Pohodni skupini sta se ponovno združili. Skupaj smo se odpravili do Doma pri Krnskih jezerih (1385 m), kjer smo povečerjali, se zabavali in tudi prespali. Čez noč je zelo grmelo in deževalo, zjutraj smo se zbudili v nov svež dan, pojedli zajtrk in se odpravili novim dogodivščinam naproti.

Krnsko_jezero___ob_njem
Na sliki planinci hodijo po poti ob jezeru, arhiv inPlaninec

Drugi dan (16.7.2022): Koča pod Bogatinom - Dom na Komni - Slap Savica (približno 7 ur hoje)

Po zajtrku smo zapustili Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) in se povzpeli do Koče pod Bogatinom (1513 m), ki se nahaja na osrednjem delu planine na Kraju. Na poti smo si vzeli čas in si podrobneje pogledali gorske rože kot so planika, preobjeda in encijan. Slepi in slabovidni smo rože lahko povonjali in se jih čisto narahlo dotaknili. Ob poti smo videli in si ogledali tudi ostanke vojaških kasarn in stražnic. Bilo je prijetno hladno. Odprl se nam je lep razgled na vrhove nad planoto Komne. Pri koči smo požigosali naše dnevnike in se povzpeli na Dom na Komni (1520 m), kjer smo prav tako odtisnili žig s Slovenske planinske poti.

Pred_koco
Na sliki štirje planinci s klobuku pred kočo, arhiv inPlaninec

V Domu na Komni smo se malo dlje časa zadržali. Tam smo se poveselili, nekaj toplega popili in pojedli slastne palačinke, ki so nam jih pripravili gostitelji. Dom na Komni se nahaja na neizraziti razgledni vzpetini zahodno od Bohinjskega jezera. Pred domom je razgledna terasa, s katere so se lepo videle Spodnje Bohinjske gore. Po postanku smo se začeli precej spuščati do slapa Savice, ki se nahaja na višini 794 m. Pot do slapa Savice je bila zelo zanimiva, vendar kar precej naporna za nas (za slepe in slabovidne), ker je bilo ogromno naravnih ovir, od skal, kamenja, podrtih dreves in prepletenih drevesnih korenin. A nič nas ni ustavilo, ni nam vzelo prešerne volje, saj nas naš trden korak, močna volja, veselje, sreča in ljubezen do gora spremljajo na naši poti.
V svoji pesmi V gore me vleče moje srce zapišem:
»... v naših planinah visokih,
kjer moje je Srce doma,
na planotah razprostrtih sem srečna in ljubljena«.

Ob zaključku se vsi iskreno in srčno zahvaljujemo vsem našim dobrosrčnim organizatorjem Jurčku Nowakku in Marjeti Čič iz Odbora inPlaninec iz Planinske zveze Slovenije, prostovoljnim gorskim vodnikom ter vestnim spremljevalcem slepih in slabovidnih, ki nam omogočite, da lahko dosežemo naše vrhove, zato da bomo končali Slovensko planinsko pot oziroma Slovensko transverzalo.
Kot pravi naša himna  Odločen korak, avtorja Mihe in Simone Jakopin:
»Hvala vsem vam, ki spremljate nas,
saj na vrh gora, ne bi prišli brez vas.«.


Vesna Markoč

Povezani članki
PZS: Slepi in slabovidni na 2000 m na 37. etapi po SPP

PZS: Iz Lepene do Krnskih jezer tudi slepi in slabovini

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2022

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije