sobota, 20. julij 2024
POIŠČI

Niso bile sanje, slepi planinci so res stali na Triglavu
Najdi nas na Facebooku

NOVICE  

torek, 6. junij 2023 ob 00:00, ogledov: 1894

Vse, kar se moram odločiti je, kaj storiti s časom, ki mi je dan

Objavil(a): Jurček NOWAKK
Želja po nadaljevanju
Kakšen dan bo jutri? Pojma nimam. Bo zame dober ali slab? Kako se bom počutila? Ne vem. Vsak dan je zame darilo. Vse v dnevu obožujem. V vsakem stanju dneva najdem nekaj lepega. Vsak dan hrepenim po dobrem dnevu, kajti dober dan pomeni akcijo za v hribe, za v steno, za v življenje. Priplezati želim v zdravje… Predvajam si Metallico – Nothing Else Matters (v prevodu: nič drugega ni pomembno) in grem v nov dan.
Zdravemu človeku je praviloma vse samoumevno, pogosto slišimo. In verjetno to drži.

Življenje z drugačnostjo

Po operaciji tumorja na možganih, po štirih operacijah na srcu, premaganem raku in ostalih operativnih posegih, do leta 2022 kar 19, ter z otrokom, ki ima prestanih 15 operacij, ima Nataša Privošnik težke osebne izkušnje, hkrati pa znanja, ki jih je pridobila v dobi službovanja ter doma, ko je bilo potrebno dobrih 10 let biti v nizkem štartu zaradi zdravja hčerke Lize. Po Lizini zahtevni operaciji v Chelmsfordu v Veliki Britaniji, se je odločila, da s preostankom finančnih sredstev, ki so jih zbrali zaposleni v Sindikati vzgoje in izobraževanja Slovenije za Lizino operacijo, Glavni odbor Sviza prosi za ustanovitev zdravstvenega sklada, ki bo takrat 39.000 članom na voljo, kadar bodo pri zdravstveni obravnavi svojih otrok naleteli na birokratske ovire ali zaradi »neodobravanja« drugih možnosti zdravljenja doma ali v tujini. Sklad je bil ustanovljen, imenoval se je Lizin zdravstveni sklad SVIZ Slovenije. Pomoči potrebnih je bilo veliko, kakor tudi veliko nepredstavljivih diagnoz otrok... A po desetih letih vodenja upravnega odbora Lizinega zdravstvenega sklada se je odločila, da mora poskrbeti tudi zase. Ob podpori prijateljice Ane je začela s sprehodi. In učenjem o fizičnem gibanju.

Natasa_paraplezanje__2_
Na sliki dve ženski pred plealno steno, ena ima roke v odročenju, v ozadju so hribi in odsev sonca, Nataša Privošnik

Začetek s plezanjem

Zaradi operacije na možganih in posledično okvarjenim centralnim živčnim sistemom ter motnjami koordinacije, stabilnosti, diagnosticirano ataksijo je po tretji uspešni srčni operaciji leta 2019 in daljši rehabilitaciji junija leta 2020 prvič zmogla prehoditi krajšo višinsko razliko s pravilnim dihanjem, ki ga do 51. leta ni zmogla.
Zadala si je nove izzive, ki so osmislili vsakodnevno vstajanje iz postelje - tokrat na telesnem področju. Hoja v hribe, vpis na začetni tečaj plezanja v Plezalnem centru v Celju, ki mu je sledil nadaljevalni tečaj plezanja v letu 2021. Opravila je začetni in nadaljevalni tečaj feratanja, ter še tečaj skalnega plezanja in dobila naziv Pripravnik športnega plezanja Komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije septembra 2021.
Odnos zaposlenih v Plezalnem centru v Celju je bil ključna točka pri vztrajanju na plezalni poti. Njena invalidnost je namreč nevidna. In kot taka, jo ljudje ne dojamejo. Plezanje pa je hkrati postal skupni hobi s hčerko Lizo, ki mamici pomaga na vseh področjih.
Ko so jo avgusta 2021 kontaktirali glede spremstva gluhoslepe paraplezalke Tanje Glušič v ZDA, je beseda nanesla na paraplezanje in takratni selektor Jurij Ravnik je Natašo povabil na trening. Pojasnil je, da lahko sodeluje v slovenski paraplezalni reprezentanci, kjer bo s treningi po lastnih sposobnosti in zmožnostih lahko napredovala toliko, kolikor bo sama vztrajna, v pomoč ji bodo načrti treningov, ki jih bo izpisal trener, udeležba na tekmovanjih je zelo pozitivna izkušnja, medalje so dodana vrednost. Pokazal ji je rdečo smer v Plezalnem centru Celju, demonstriral začetek plezanja te smeri in ji svetoval, kako naj se je loti. Sama je vztrajala in vadila plezanje.
Novembra 2021 je prejela klic bodočega selektorja in trenerja z vabilom o sodelovanju v slovenski paraplezalni reprezentanci. Dvomila je v svoje plezalne sposobnosti, z veliko odgovornostjo sprejela izziv z zaupanjem v selektorja - trenerja, ki je bil seznanjen z njeno (ne)športno zgodovino, a po dveh mesecih treningov je zaznala, da se bo selektor - trener težko osredotočil na tako kompleksne težave, ki jih ima, zato je marca 2022 začela plezati po svoje in s svojim tempom.

Natasa_paraplezanje__8_
Na sliki dve ženski sedita na kavču, za njima stojijo plezalci, v ozadju je umetna plezalna stena, foto Nataša Privošnik

Kompleksne nevrološke težave - izziv za trenerko

Pri Nataši je bilo potrebno začeti z delom pri popolnih osnovah gibanja, saj so motorični spomin, motnje koordinacije, stabilnosti in ataksija velika ovira pri izvajanju treningov. Njeni primanjkljaji so tako kompleksni na nevrološkem področju, da je treniranje take osebe hudo velik izziv.
Novembra 2022 po rehabilitaciji po četrti srčni operaciji se je odločila, da si najame individualne ure plezanja v Plezalnem centru v Celju. Vodila jo je želja po tovrstni aktivnosti in izjemna ljubezen do stene. V steni je sama s sabo. Občutki, ko doseže zadani cilj je nenadomestljiv.
Izbrala je Mašo Bobek, ki je bila pripravljena sprejeti izziv, čeprav nobena od njiju ni vedela, s čim vse se bo potrebno še soočati. A Maša je izjemno kreativna in samoiniciativna oseba, ki je vrtala in iskala prijeme za rešitve iz še tako nemogočih položajev vključno z osnovami ogrevanja, vajami za koordinacijo in stabilizacijo in možgansko telovadbo, kar je Nataša morala opravljati doma. Učili sta se plezalnega sporazumevanja, učili sta se barve in učili sta se kako si ogledati smer, delali sta spominske vaje in vadili tehnike plezanja. Maša je pri sestavljanju treningov upoštevala tudi zdravstveno stanje v smislu odsotnosti zaradi bolezni in ujela ravnotežje med napredkom, obstankom in nazadovanjem s kondicijo in fizično močjo, ki se zgodi, ko Nataša zboli in ne zmore teden ali dva biti fizično aktivna.
Z Mašo se je srečevala enkrat tedensko, dva do trikrat na teden pa se je na plezanje odpravila sama in vadila na samovarovalnem kompletu v Plezalnem centru v Celju.
V marcu 2023 je Nataša prišla na idejo, da bi poskusila in okusila utrip neke tekme. Vsako leto je v Imstu v Avstriji Mednarodno tekmovanje v paraplezanju, kjer je poleg ostalih kategorij možno tekmovati tudi v kategoriji Open, kar pomeni, da se lahko prijavi tudi tisti, ki ni kvalificiran športnik pri mednarodni plezalni zvezi (IFSC). Idejo je predstavila Maši, ki se ji je zdela čudovita predvsem za to, da bo Nataša lahko videla, kako je napredovala s tem pa pridobivala na samozavesti glede nadaljevanja v plezanju. Upad motivacije in zagnanosti je smrtni sovražnik napredka, kar ljudi zlahka pahne v depresivno stanje.

Natasa_paraplezanje__9_

Na sliki na zasneženem pobočju stoji pet oseb in se drži čez rame, za njimi se dvigujejo gore, arhiv inPlaninec

Pridobivanje kondicije

Januarja 2022 je Jana Führer Nataši predstavila projekt inPlaninec in jo povabi na pohod na Mrzlico, ki se ga z Lizo udeležita. Spoznali sta Jurčka in Marjeto, gonilni sili omenjenega projekta. In srečali sta izjemne ljudi, ki jim ne manjka volje in življenjske energije, kljub oviram s katerimi se soočajo v življenju. Ponavadi ljudje hitro pozabijo, kaj rečejo ali naredijo, a nikoli ne pozabijo, kako so se nekje ali ob nekomu počutili. InPlaninec je Nataši dal izjemen občutek sprejetosti, topline na pohodih, nesebično pomoč ter občutek sreče. Pohodi so postali njena stalnica pri pridobivanju telesne kondicije, spremlja pa jo prijateljica Marta Rojnik, ki že dodobra pozna Natašine nevidne primanjkljaje.

Natasa_paraplezanje__5_
Na sliki pet žensk stoji pred umetno plezaln o steno druga ob drugi vse imajo črne majice, foto Nataša Privošnik



Mednarodna paraplezalna tekma v Imstu

»Odločitve so samo začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločamo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali.« Je zapisal Paulo Coelho. Prihod na prizorišče, vzdušje, prijaznost, navijanje, nesebična pomoč, to so občutki tekme. Tekme, kjer je vsak zmagovalec. Tekme, ki je nabita s čustvi na prav vsakem koraku. Pravzaprav tretje mesto na stopničkah ni bilo niti pomembno. Je bilo pa vsekakor presenetljivo. Največji občutek smeri. In občutek, ko so drugi navijali zanjo. Te občutke Nataša še premleva. Ni jih še sprocesirala. Še vedno in še bolj pa trmasto vztraja, da bi bil svet veliko lepši, če bi vsi znali sprejeti in ceniti svojo drugačnost in drugačnost drugih, saj nas vse to le bogati. Ne samo na tekmah s prepono »para«, ampak v vsakdanjem življenju na vsakem koraku.

Natasa_paraplezanje (10)_1
Na sliki na zmagovalnih stopničkah stojijo tri ženske, za njimi je umetna plezalna stena, foto Nataša Privošnik

Izzivi

Želja, da se s plezanjem spoznajo osebe z invalidnostjo je tako močna, da Nataša kuje načrte, kako bi, kot predsednica Medobčinskega društva invalidov Žalec, ki združuje okoli 1800 članov, izpeljala projekt v naslednjem letu v sodelovanju z inPlanincem in morda še s kom.
Plezanje definitivno je za vsakogar in to dejavnost bi želela ponuditi tudi ostalim, ki si o tem ne upajo niti razmišljati.
Dan za dnem sestavljam dan
Vsak dan znova sestavljam. Dan prej, pravzaprav. Kako bom vstala, pozajtrkovala, šla z Lexi na sprehod oziroma kam bom šla z Lexi na sprehod in ali bo pot zame varna, koga moram obvestiti, kje sem in kje je izhodišče. Okvirno oceno časa pohoda in končno destinacijo. To je naš protokol.
Sestavim si načrt za plezanje. Kar pomeni - Nataša, jutri greš v Plezalni center Celje. Vstopiš, se preobuješ, greš do avtobelaya (samovarovalni trak, boben, self belay) in začneš. Dihaj. Šlo bo. Samo od doma pojdi. Ko se peljem, ko mi rata iti od doma, vznemirjenje narašča z bližino Plezalnega centra Celje. Vstop vanj je vedno nekaj posebnega, kajti velikost sten z oprimki me vedno znova navdušijo.
Navdušijo me tudi ljudje. Prvi v moji športni poti. Prvi, ki niso komplicirali, ki so me vzeli takšno, kot sem. Da le plezam. Ti kar plezaj, samo, da plezaš...Ekipa ljudi, ki jim maksimalno zaupam. Ljudje, ki imajo čut do soljudi. Ljudje z veliko začetnico. Počutim se zelo varno.

Natasa_paraplezanje__7_
Na sliki ženska v umetni plezalni steni, foto Nataša Privošnik

Za Natašo je plezanje mnogo več kot vzpenjanje po oprimkih do cilja. Takole je razmišljala o dotiku plezanja:

Vedno znova dol in gor
Če pomislim, kaj sem zmogla že splezati, katero težavnost, ki so označene od 3a do 8b v celjskem plezalnem centru, sem bila po sumu na možgansko kap konec marca 2022 zopet na začetku. Na začetku poti navzgor. Po vertikali. Ali bom imela toliko volje, da začnem, kajti moja pot sedaj je drugačna - ker vem, kje sem že bila in ker vem koliko presnetega truda moram vložiti v to, da bom zopet tam...bom zmogla? Me bo volja minila? Koliko bolečin bo potrebnih? A sploh ima smisel, da stara baba leze po vertikali? Ampak, ne počutim se stara, rada bi še živela in rada bi to počela. To ima smisel. To je edina stvar, s katero lahko tekmujem. Sama s sabo in merim napredek, ki me zadovoljuje. A odpraviti se v avto, še prej vzeti pripravljeno torbo s plezalkami in pasom je velikokrat presneto težko.... Včasih je torba s plezalno opremo na hodniku tri, štiri dni. Hodim mimo nje in jo ogledujem od strani, včasih se je dotaknem s konico prsta...vabi me. A nimam moči, da jo vzamem v roke. In nesem v avto. Da se odpeljem in vstopim v Plezalni center Celje.
Zopet sem bila na začetku. Na začetku dolge rehabilitacije, na začetku hoje, na začetku hoje v hrib in na začetku plezanja v steni.

Natasa_paraplezanje_11
Na sliki se ženska z rokami drži za oprimek, noge ji prosto visijo, foto Nataša Privošnik

Občutek svobode

Samo k steni sem stopila in sem vedela, da je bila postavljena zame. Stik z oprimki je moj občutek le še povečal. Neizmerno veselje sem začutila v steni. Skrajni čas je bil, da sem odkrila steno in oprimke. Vse dlje je trajalo zjutraj, da sem se sestavila v Natašo, da sem ogrela sklepe in shodila. Plezanje me je oživilo. V resnici me poganja občutek svobode in misel, da je dosežek le moj. Nataša z diagnozami in omejitvami, kot bi bile izrezane iz medicinskih knjig in prilepljene name, osvaja vrhove, se oprijema skal in kljubuje ujetosti zaradi obolenj.
Ne naveličam se tega občutka svobode, ko sem v steni. Vedno odkrijem kaj novega. Razmišljati moram o obeh nogah in obeh rokah. O vseh hkrati in o vsaki posebej. Premisliti moram vsak gib in pričakovati izid odločitve. Kot na šahovnici, le da lahko tu zgrmim s stene.
Ne plezam sama, ljubezen do vzpenjanja je z mano, čista ljubezen. Pa še svoboda, ponos in veselje. Ko me Maša pohvali, je tako kot da ni nobenega oblaka na nebu. Tega občutka mi preprosto ne more nihče vzeti. V ozadju pa so diagnoze, seveda, ki moje občutke umeščajo v drugačne dimenzije. Lahko se zgrudim jutri. Lahko je konec takoj.

Natasa_paraplezanje_12Na sliki ženska v umetni plezalni steni, foto Nataša Privošnik

Želja po nadaljevanju

Kakšen dan bo jutri? Pojma nimam. Bo zame dober ali slab? Kako se bom počutila? Ne vem. Vsak dan je zame darilo. Vse v dnevu obožujem. V vsakem stanju dneva najdem nekaj lepega. Vsak dan hrepenim po dobrem dnevu, kajti dober dan pomeni akcijo za v hribe, za v steno, za v življenje. Priplezati želim v zdravje... Predvajam si Metallico - Nothing Else Matters (v prevodu: nič drugega ni pomembno) in grem v nov dan.
Morda pa še kdaj na kakšno tekmovanje....

 

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije