Odbor Planinske zveze Slovenije za planinstvo invalidov in oseb s posebnimi potrebami - Odbor inPlaninec se že dlje časa posveča različnim podvigom, ki spodbujajo inkluzijo in enake možnosti za vse ljubitelje gora. Tokrat so se lotili prav posebnega izziva - tečaja športnega plezanja za osebe z okvaro sluha, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik.
Prvim planinkam in planincem z okvaro sluha, ki so tako lahko izkusili nepozabne plezalne trenutke, so odprli vrata v svet športnega plezanja v dneh od 4. aprila do 30. maja 2023, ob stalni in neprecenljivi podpori tolmačev slovenskega znakovnega jezika in inštruktorjev plezanja.
Na sliki štiri osebe stojijo pred plezalno steno in ji kažejo hrbet, obrnjeni so proti skupini, ki jih posluša, arhiv inPlaninec
Uspeh tega tečaja, ki je resnično izjemen in predstavlja pomemben mejnik v inkluzivnem športu, so udeleženci predstavili na okrogli mizi v sredo, 14. junija, na sedežu Planinske zveze Slovenije. Svoje doživljanje dosežka, ki je bil v svetu plezanja do nedavnega popolnoma nepredstavljiv, so delili:
• Janez Toni, inštruktor alpinizma, pobudnika tečaja plezanja za osebe z okvaro sluha,
• Simona in Igor Truden, tečajnika z okvaro sluha in ljubitelja plezanja,
• Darja Vogrinc in Lea Bijol, tečajnici z okvaro sluha in prostovoljki akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah,
• slišeči tečajnici Alenka Sakelšek, planinska vodnica, in Natalija Spark, Slovenka leta 2020,
• Natalija Spark in Martin Klepec, tolmačka in tolmač slovenskega znakovnega jezika,
• Jurček Nowakk, moderator okrogle mize in vodja odbora inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije.
Na sliki v prostoru se skupina desetih oseb stoji drug zraven drugega, na desni strani je pano inPlaninec in v ozadju je projekcija cvetja, arhiv inPlaninec
Uspeh 54-urnega tečaja športnega plezanja, ki ga je uspešno opravilo osem tečajnic in tečajnikov, med njimi pet gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo SZJ, je dokazal, da jezik ni ovira pri doseganju športnih ciljev in uživanju v plezalnih podvigih. S pridobljenim znanjem, izkušnjami in opravljenim internim izpitom lahko zdaj prav vsi tečajniki plezajo v naravnih in umetnih plezališčih ter med plezanjem varujejo soplezalce.
»Ideja o tečaju športnega plezanja za osebe z okvaro sluha se je pojavila v odročnem okolju, kjer ni signala mobilnih telefonov in edini vir svetlobe ponoči predstavljajo naglavne svetilke ter ogenj sredi prostora s šotori. Tam sem spoznal Simono in Igorja Trudna. Začel sem razmišljati, zakaj osebe z okvaro sluha ne plezajo,« je o pobudi za organizacijo tečaja povedal inštruktor alpinizma Janez Toni.
Na slki stoji pet oseb ob vznožnju stene, vsi imajo čelade in plezalne pasove, arhiv inPlaninec
V naslednjih korakih je iskanje povezav z društvi gluhih prepletel z obiski podjetij, ki se ukvarjajo s plezalno opremo, in posameznikov, ki sodelujejo v plezalnih centrih: »Ko sem prišel do odbora In Planinec in njegovega vodje Jurčka Nowakka, se je krog ljudi sklenil. Voz izvedbe tečaja smo lahko porinili naprej."
S predavanjem o prvi pomoči se je tečaj začel 4. aprila v prostorih Planinske zveze Slovenije. Sledile so ure plezanja na umetni steni in čisto nova dimenzija plezanja v naravnih plezališčih. Zadnja ura je potekala v Turncu, kjer so tečajniki pokazali svoje znanje in opravili interni izpit.
»Običajno imamo tečajnike z več izkušnjami, tudi s te strani je bil ta tečaj drugačen. Tečajniki so zelo napredovali, saj jih je večina začelo iz nič,« je bil navdušen Janez Toni. To jim je uspelo, ker so v skupini ves čas gojili vzdušje, v katerem se je vsaka posameznica, vsak posameznik počutil dobrodošel in spoštovan. Vsi so imeli enake priložnosti za uresničevanje svojih plezalnih sanj.
Na sliki skupina plezalcev pred plezalno steno v dvorani, arhiv inPlaninec
»Že na uvodni uri me je plezanje povsem navdušilo. Naučili smo se pravilne uporabe plezalne opreme, varovanja, različnih vozlov in prevezovanja, govorili smo o varnosti v plezališčih,« je povedal Igor Truden, medtem ko je Lea Bijol strnila svoje vtise takole: »Pričakovala sem, da bom nehala po dveh terminih, vendar sem nadaljevala, uživala in prišla do konca. Hvaležna sem za takšnega instruktorja kot je Toni, ki nas je toplo sprejel in verjel v nas.«
Največji izziv pred začetkom tečaja je bilo vprašanje, kako bo potekala komunikacija med plezalcem - ki je v steni in torej ne more uporabljati rok za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku in tudi ne sliši - s soplezalcem ali inštruktorjem športnega plezanja. Nekateri so se bali, da bo komunikacija zelo zahtevna in otežena, prav vsi pa so si z vsem srcem želeli zagotoviti varnost in dobro počutje tečajnic in tečajnikov.
Na sliki moški in ženska v plezalni opremi v steni, arhiv inPlaninec
In kako je šlo? Gluhi so kretali z eno roko, medtem ko so se z drugo roko oprijemali stene. "Izziv pa ni bil samo za nas gluhe, ampak tudi za inštruktorje, saj so morali vzpostaviti nove načine komunikacije s svojimi varovanci. Na koncu se je izkazalo, da s tem nimajo popolnoma nič težav. Že na začetku smo se dogovorili, da ko nekdo pleza, ga ne motimo in mu povemo, kaj je storil narobe, šele ko pride nazaj na tla," je pojasnil Igor Truden.
Pionirskih in edinstvenih je bilo veliko trenutkov. Inštitut za razvoj slovenskega znakovnega jezika je za potrebe tega tečaja in nadaljnjih možnosti razvoja plezanja za osebe z okvaro sluha standardiziral kar 46 novih kretenj in še 4 dodatne kretnje, ki so se izoblikovale med tečajem. To so kretnje »zategni«, »spuščaj«, »podaj vrv« in »počivam«.
Udeležencem je bila na voljo izposoja opreme, predvsem pa so jim bile v podporo njihove najboljše lastnosti, je poudarila tolmačka slovenskega znakovnega jezika in udeleženka tečaja Natalija Spark: »Športno plezanje zahteva visoko stopnjo osredotočenosti, koncentracije in prostorskega zavedanja. Gluhi plezalci so bili na teh področjih odlični zaradi svoje boljše vizualne zaznave ter sposobnosti branja telesne govorice in gest.«
Na sliki dve ženski, ki sta v plezalni navezi, v ozadju so plezalci, arhiv inPlaninec
Spominov je veliko, pravi Sparkova: »Skupaj smo delili težke trenutke v steni, ko varovalec ni kar spustil plezalca na tla ob njegovi prvi prepreki, ko je pokazal v kretnji, da ne zmore višje. Ja, učili smo se zaupanja. Težko je bilo na višini, ko se s strahom in z 'luftom pod ritjo', se usedeš v vrv in zaupaš varovalcu svoje življenje.«
Tako so tečajnice in tečajniki dokazali, da okvara sluha ni ovira za uspeh v športnem plezanju in da je plezanje v zanesljivi družbi, v kateri vsi pridobivajo nova znanja, čudovita izkušnja. »Plezanje z gluhimi osebami, ki so nam postale pravi prijatelji, je bila edinstvena oblika plezanja. Pred tečajem se nismo se poznali, pa vendar smo od prvega srečanja dalje spoštovali drug drugega in s tem postali zelo povezani,« je za izkušnje hvaležna tečajnica Alenka Sakelšek.
Zato so bili občutki ob zaključku čudoviti. Vsi - osebe z okvaro sluha, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik, tolmači in inštruktorji - so skupaj dosegli veliko. Odprli so vrata plezanja za vse.
Na sliki ženska oblečena v črno nosi plezalni pas, pleza v umetni plezalni steni, arhiv inPlaninec
Vtisi o prvem tečaju športnega plezanja za osebe z okvaro sluha, ki je vključeval pravilno uporabo plezalne opreme, varovanje, različne vozle, prevezovanje in veliko dragocenih informacij o varnosti v plezališčih:
»Hvala vsem, ki verjamejo, da je le pogum tisto, kar šteje.« Alenka Sakelšek, tečajnica
»Gluhi so me presenetili z zagnanostjo. Njim takšna priložnost ni dana vsak dan, ampak se morajo za večino stvari, ki so nam, slišečimi, samoumevne, boriti.« Katarina Meglič, slišeča tečajnica
»Ko sem slišal, da bo tečaj plezanje za osebe z okvaro sluha, sem se takoj prijavil.« Blaž Urh, vodja delovne skupine inPlaninci z okvaro sluha
»Tak tečaj smo v Sloveniji izpeljan prvič in doslej tudi nismo našli informacije, da bi že bil izveden drugje, v drugih državah.« Marjeta Čič, namestnica namestnice vodje Odbora inPlaninec
Na sliki plezalci v steni, tečajniki pri plezanju in varovanju, arhiv inPlaninec |
Najdi nas na Facebooku
