NOVICE  

Skupaj nam je uspelo. Stopili smo na vrh Triglava in se dotaknili Aljaževega stolpa. Delili smo srečo, ki nas je prežemala ob doseženem cilju. Sreča, ki jo občutiš na Očaku, je pač brezmejna. »Na vrhu gora srce nam zaigra,« poje tudi naša himna Odločen korak.
O svojem vzponu na Triglav je navdušeno govorila Marjeta: »Nisem verjela, da mi bo uspelo priti na vrh Triglava. Presegla sem samo sebe. Uspelo mi je. Hvala iz srca Jurčku, Marjeti, vsem, ki ste pomagali pri izvedbi. Še posebna zahvala pa Marjani  in Ani, ter  Mariji.«


Na sliki ženska s čelado na glavi in vrvjo čez rame z dvignjenimi rokami stoji pred Aljaževim stolpom, arhiv inPlaninec

Nekaterim sicer ni uspelo priti prav do vrha, a že Nejc Zaplotnik je rekel, da ni važen cilj, važna je pot. »Do Malega Triglava mi je šlo plezanje nekoliko počasneje, a vseeno dobro. Cilj smo imeli že dobesedno pred nosom, ko je Ludvik vzel telefon in preveril vremensko napoved. Seznanil me je, da se moramo vrniti, ker je napovedano neurje. Kljub moji vroči želji priti na vrh, smo se nemudoma obrnili nazaj proti koči, saj sem Ludviku in Jožetu zelo zaupala in tudi mogočnosti gore in vremena ne podcenjujem. Dež in veter sta bila hitrejša od nas, a kljub temu smo se srečno vrnili v kočo. Bila sem srečna, da mi ni zmanjkalo moči in da sem pravilno ravnala, ko sem upoštevala predlog za vrnitev, tudi ko na nebu še ni bilo videti znakov za preplah.«


Na sliki se skupina inPlanincev obisana s soncem v koloni spušča z gore, arhiv inPlaninec

»Ta vzpon mi bo za vedno ostal v spominu zaradi srčnih in predanih planincev, ki so kljub svojim oviranostim uspeli osvojiti vrh Triglava. Tura je bila uspešno izpeljana z vsemi vodniki, spremljevalci in usposobljenim osebjem. Imeli smo vso potrebno opremo, vse je bilo ok. Presenetil pa nas je vremenski preobrat, težko rečem, ali pričakovan ali nepričakovan. Rad bi pa poudaril, da smo odreagirali previdno, pametno, trezno, brez panike,« pravi vodnik Štefan Matjaž.
Po vrnitvi v kočo Planika smo naprej slekli mokra oblačila, dobesedno izlili vodo iz čevljev, se ogreli, okrepčali in se zadovoljno utrujeni kmalu odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan čakal še dolg in zahteven sestop v dolino. Triglav smo v svojih srcih nesli s seboj.



Na sliki se inPlaninci strmo navzgor vzpenjajo ob jeklenici, za njimi so vrhovi prepredeni z meglico, arhiv inPlaninec

»Pri sestopu se je pokazalo, da moraš biti pri vodenju slepih še bolj pazljiv, saj si tudi sam že bolj utrujen. Sestopati v neznano v globino je težje kot hoditi navzgor. Več je težav, nesigurnosti, nestabilnosti, vse traja dlje. Tako se na teh pohodih učim tudi potrpežljivosti. Vedno bi nekaj hitro, hitro, hitro, ampak ravno invalidi ti pokažejo, da vse počaka. Nič na svetu ni takšnega, da ne počaka. Od invalidov se učim tudi notranjega miru. Tako da ne pomagam jaz njim, oni pomagajo meni, da postajam boljša,« pravi spremljevalka Natalija.



Na sliki štirje inPlaninci sedijo v skalah, arhiv inPlaninec

Hitrejše skupine so še suhe prišle v dolino Krme, kjer so nas čakali avtobusi in kombiji, tisti počasnejši pa so bili deležni še enega »tuša«, a kaj hudega ni bilo. Seveda takrat še nismo vedeli, kakšno opustošenje je neurje, ki smo ga mi doživeli le kot ploho, za seboj pustilo v spodnjem delu Krme. »Zaradi podrtih dreves je bila cesta neprevozna, ostali smo pri Kovinarski koči v Krmi, kjer so za nas izvrstno poskrbeli in našo dogodivščino podaljšali za en dan,« pravi Ana.
V najlepšem spominu sta nam ostali srčnost in dobra volja osebja v Kovinarski koči. Zahvaljujemo se oskrbnici Miri in kuharici Mariji za gostoljubje, počutili smo se sprejeti. Dobro smo sodelovali z oskrbnico.


Na sliki skupina inPlanincev na zeleni travi, oblečenih v rumene majice obdani s smrekovim gozdom, v ozadju se dvigujejo gore, arhiv inPlaninec

Zahvaljujemo se gasilcem in vsem delavcem na cesti iz Krme za hitro posredovanje in sprostitev ceste za našo vrnitev domov.
Zahvaljujemo se GRS Mojstrana, ki so nam dostavili zdravila in kruh za zajtrk.
Zahvaljujemo se civilni zaščiti Kranjske Gore in Gorenjske, da smo bili ves čas obveščeni.

Naslednje jutro je bila dolina Krme obsijana s soncem, še bolj pa so žarele naše oči. Hvaležni gori, da nam je podarila te dragocene trenutke in nepozabno izkušnjo, smo se skozi od vetroloma povsem razdejano dolino odpeljali v Mojstrano in naprej proti domu.


Na sliki skupina nasmejanih inPlanincev v rumenih majicah pod Aljaževim stolpom, arhiv inPlaninec

»Za nami je zelo zanimiv vzpon. Večkrat sem že bil na Triglavu, ampak ta je bil poseben. Nismo vedeli, kaj bo z vremenom. V soncu smo šli gor in se vrnili v težkih razmerah, ampak srečno. Ponosen sem na vse, da smo tako zaključili. Nekaj okenc v Dnevniku Slovenske planinske poti je še praznih, a prepričan sem, da jih bomo zapolnili do 23. septembra, ko končujemo projekt Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti," sklene Marjan Bogataj.
Hvala vsem, ki ste pripomogli k našemu vzponu in verjeli v nas, še posebej vsem prostovoljcem. 
Podpore pa smo deležni tudi s trani Skupine Emil Frey in se zahvaljujemo za izkazano zaupanje.

Zaključek poti - Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti na Debelem Rtiču 23. septembra 2023, ob slovenskem dnevu športa in mednarodnem dnevu znakovnih jezikov. Ta dan bo praznično obarvan še z obeležitvijo 70. obletnice Slovenske planinske poti in 130. obletnice Planinske zveze Slovenije. Rezervirajte si datum 23. september in pridite z nami!

Na sliki vabilo na Zaključek poti - slepi in slabovidni planini po Slovenski planinski poti, 23. septembera 2023

Pripravila Zvezdana Bercko