Vedno bolj se zavedamo pomembnosti izkoriščanja časa. Občutek imamo, da je tega vse manj. Vsakdanjost nas posesa v rutino nalog in dejavnosti, temu pa sledi vedno manjša odprtost za raznovrstne stike z drugimi. Oddaljujemo se drug od drugega, sosed od soseda, človek od človeka. Med nami je vse manj žive komunikacije.
Prostovoljstvo - spremljanje invalidnih pri njihovih planinskih podvigih - pa je pravo nasprotje sodobnega življenja. Med nami je vselej živa, živahna, zabavna, vesela komunikacija, in to v najlepšem okolju, v naravi. Zame pomeni nekaj najlepšega, kar sem nadgradila v času upokojitve. Prostovoljstvo je bil edini logični odgovor za nadaljevanje mojega aktivnega življenja. Čeprav sem že od nekdaj prostovoljka, imam sedaj več časa, ki ga lahko porabim v skladu z mojimi prepričanji in osebno usmeritvijo.
Na sliki skupina inPlanincev na stolpu, v ozadju se vidi dolina in hribi, arhiv inPlaninec
Odločilno srečanje z Jurčkom Novakkom na izpopolnjevanju planinskih vodnikov mi je odstrlo popolnoma novo dimenzijo stika z različnimi invalidnostmi in možnostjo prostovoljnega delovanja. Na izpopolnjevanju je nagovoril udeležence in nas povabil na planinske poti z invalidi. Kmalu sem se odzvala povabilu. Takrat sem se v polnosti zavedla, da slepi in slabovidni z osvajanjem Slovenske planinske poti mislijo zelo resno. V meni je dozorela odločitev, da bom podpirala njihove cilje in jim sledila po svojih najboljših močeh.
Na sliki skupina pohodnikov hodi po makadamski cesti, arhiv inPlaninec
V letih srečevanj smo postali velika, raznovrstna ekipa s skupnimi cilji. Postavljeni so zelo smelo, pogumno, visoko in predvsem dosegljivo. Slovenska planinska pot je razdeljena na etape, ki upoštevajo načelo od lažjega k težjemu. Vsaka etapa ali vsak dan, ko se srečamo, je posebna zgodba, ki se preko poti prepleta v čudovit venček novih izkušenj, doživetij in novih spoznanj.
Na sliki skupina inPlanincev z zastavo inPlaninec sloni na ograji v ozadju se dvigujejo hribi, arhiv inPlaninec
Prostovoljno delo ima mnogotere definicije. Ena najbolj zmotnih je, da prostovoljec za svoje delo ne dobi plačila. Prostovoljci namreč ozko gledanje, da je edini način plačila le denar, zamenjujemo za prepričanje, da dobiš natanko toliko, kolikor daš, in tisto, kar daš - veselje, prijateljstvo, toplino, bližino. Zase lahko rečem, da dobim veliko več, kot lahko dam. Sprejem v družbo plemenitih sopotnikov na planinskih poteh mi pomeni neprecenljivost v smislu druženja, učenja in prijetne vzajemne odvisnosti. Kakor v vsakdanjem življenju je tukaj še pomembnejše, da skrbimo drug za drugega, si medsebojno pomagamo in se podpiramo. Spoštovanje, ki ga čutimo drug do drugega, je temelj naših odnosov. Na sliki skupinska slika inPlanincev, pred seboj držijo oranžno in rumeno zastavo inPlaninec, v ozadju se vzpenjajo gore, arhiv inPlaninec
S prostovoljstvom izpolnjujem svoj notranji, dober občutek, da kljub letom lahko naredim veliko dobrega za sočloveka. Obenem se nenehno, z vsakim druženjem, še izboljšujem in dvigam letvico najboljše različice mene. Osebe, s katerimi se družim, so mi zlezle pod kožo. Predvsem zaradi njih me prostovoljno delo napolnjuje z optimizmom, veseljem in življenjsko energijo. Prostovoljstvo je postal moj način življenja, prostovoljka preprosto moram biti! Na sliki skupina planincev, v ozadju se vidijo hribi, arhiv inPlaninec
Ivana Leskovar prostovoljka, spremljevalka Gabernik, 26.03.2023
Pripis administratorja: Zapis je tako izjemen, da smo ga prihranili za poseben dan objave, za mednarodni dan prostovoljstva.
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
Arhiv odbora inPlaninec
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
