NOVICE  

torek, 5. marec 2024 ob 00:00, ogledov: 971

Na planinski poti na Kofce do sreče in novih prijateljstev

Objavil(a): Marjeta Čič
	Megleno nedeljsko jutro. Ljubljana, kot je ne poznam. Ni prometa, ni hrupa, niti množic ljudi. Nikogar. Le midve z Zvonko tiho stopava proti Koloseju. Nahrbtnik, pohodne palice in zimska obutev povedo veliko, pa vendar ne vsega. Namenjeni v hribe, tokrat na Kofce. Jutro se počasi prebuja v nov dan in z njim novo doživetje. Srce mi hitreje bije. V meni spet tisti že znani nemir in negotovost. Ali bom zmogla, imam dovolj moči? Odgovora ni…… Misli mi begajo sem ter tja. Končno. Pripelje se avtobus, katerega sem že nestrpno čakala. Naj se najina današnja pot nadaljuje tja, kamor smo se namenile.
Ljubljane že dolgo ni več za nami. Pred nami strma pobočja porasla z belimi spomladanskimi telohi in zasneženi vrhovi, oviti v gosto meglo. Kamor koli se ozrem, nasmejani in veseli obrazi. Dobra volja, brezskrbnost. Topli pozdravi in srčni objemi. Skoraj sem že pozabila ta enkraten občutek, katerega se s preprostimi besedami ne da opisati. Presrečna, da sem ponovno del njih, del njihove zgodbe, ki jo pišejo iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Skozi celo leto. Na sliki se kolona inPlanincev vzpenja po planinski poti, ki vodi skozi gozd, arhiv inPlaninec Pot nas pelje strmo v hrib. Med košatimi smrekami in njihovimi mogočnimi koreninami. Kamenje in pesek na poti, voda in blato nam dodatno otežujejo vzpon na Kofce. Pod vrhom, kjer že uzreš planinsko kočo pa tudi debela odeja snega. Kljub težkemu naporu mi je tudi tokrat uspelo. Na vrhu ne morem zadržati solz. Solz sreče, ki mi orosijo oči. Neizmerno hvaležna Zvonki. Njene spodbudne besede so vedno na mestu. Tokrat zahvala tudi Jurčku in vsem pohodnikom. Še posebno slepim in slabovidnim. Resnično so mi velik vzgled. Zanje ni ovir, ni poti, ki je ne bi zmogli. Na sliki stojijo pred zasneženo planinsko kočo tri ženske s pohodnimi palicami gledajo v objektiv, na desni stoji moški z nahrbtnikom in pohodnimi palicami inje obrnjen bočno in gleda predse, v ozadju so tri osebe, arhiv inPlaninec Polna pozitivne energije se vračam nazaj v dolino. Stkale so se nove prijateljske vezi, nova poznanstva. Zapisale nove življenjske zgodbe. Nekatere lepe, druge žalostne. Vračamo se nazaj proti prestolnici. Dežuje. A komu mar. Zame danes sije sonce, Sonce, ki ga spremlja barvita mavrica. Resnična. Vse do Ljubljane na nedeljo, 25. februarja 2024. Hvala moji prijatelji. Hvala ker ste in boste v prihodnje. Nataša Simončič Preberite še zanimiva zapisa o podvigu inPlanincev na Kofce PZS: InPlaninci na Kofcah – od zelene pomladi v objem zime  - inPlaninec PZS: Zaupanje v gibanje, korak za Korakom na Kofce - Nataša Privošnik