ponedeljek, 22. april 2024
POIŠČI

Novinarska konferenca inPlaninec
Najdi nas na Facebooku

NOVICE  

ponedeljek, 11. marec 2024 ob 00:00, ogledov: 781

Zaupanje v gibanje, korak za Korakom na Kofce

Objavil(a): Jurček NOWAKK
Ne vem, kako me bodo noge nesle na dan pohoda. Ne vem, ali bo srce bilo v ritmu. Vem le to, da ko pome pride moja Marta, sem brez skrbi. In zagotovo vem to, da ko prideva do zbirnega mesta z ostalimi inPlaninci, sem varna. Da sem lahko taka, kot sem.
Še vedno me sicer preganja občutek, da s svojim počasnim tempom oviram pohodnike. Učim se vsak pohod znova, da temu ni tako. Učijo me drugi, da o tem naj ne razmišljam. A vsakič se mi od zadaj v možgane prikrade obremenjujoča misel, da moram hiteti, da me ne bodo čakali, da jih ne bom zadrževala ... misel, ki je rezultat moje prve izkušnje s pohoda z nekim drugim planinskim društvom, ko Odbora inPlaninec še nisem poznala.

Kofce_inPlaninec
Na sliki se skupina inPlanincev vzpenja po makadamski cesti, arhiv inPlaninec

Kofce - sinonim za lahko dostopen vrh. Če se ne poglobiš v pot, ki je pred tabo, pri Planinskem domu na Kofcah misliš, da je to to. Vrh. Pa ni. Do Velikega vrha je še kakšno uro hoje..., ki bo izvedena enkrat, naslednjič, v prihodnje, v varnih razmerah.

Pri hoji mimo kmetije in žage se je pot začela vzpenjati. Moje misli na začetku so prepletene z dvomi. Bo šlo? Bom zmogla čez svoje omejitve? Vzpodbuda tokratne spremljevalke Marte, me potisne za par metrov navzgor. Hitro se zadiham, ker prehitro tudi štartam v hrib. Slišim jo, kako globoko vdihne skozi nos in izdihne skozi usta. Smešno se sliši, vendar kot že nič kolikokrat do sedaj tudi sama ponovim. To dihanje zahteva postanek. Seveda karavana pohodnikov hodi mimo, pred mano je že cela skupina, ostajava zadaj. Ni pomembno, pravi Marta. Saj vem, vem. Močno sem odločena, da premagam strm, s koreninami prepleten teren.

Kofce_inPlaninec_1
Na sliki se skupina inPlanincev vzpenja po planinski poti prepleteni s koreninami, arhiv inPlaninec

Na ovinku stoji naš šef, ki je tokrat le v vlogi pohodnika, kajti PD Tržič, Ludvik je danes tisti glavni. Tako, mimogrede, Jurček in Marta začneta pogovor o vodi, kamenju, cesti, domačinih, o zgodovini kraja in snežnih razmerah v preteklosti. Jurček ima na zalogi nešteto zanimivih zgodb. Čas mi teče hitreje, ko ju poslušam. Soočam se s težkimi trenutki, saj s kondicijo po desetih dneh ležanja res nisem v zavidljivem položaju.



Kofce_2024__13_
Na sliki stoji v snegu skupina inPlanincev z zastavo inPlaninec pred kočo, arhiv inPlaninec

Postanem, se naslonim na palici. Postaneta tudi onadva in se menita naprej. Zdi se, da jima je vseeno, kolikokrat se ustavim. Vdihnem, izdihnem, ponovim. Telo preplavi val kisika, začutim moč in krenem dalje. Onadva počasi za menoj. Tako osvobajajoč občutek je, da me ne preganjata. Nekako se oddaljim od njiju, kar se mi zdi fajn iz vidika pridobivanja prednosti, da bom ob naslednjem mojem postanku že toliko nadihana, da njima ne bo treba čakati name. Toliko bi imela povedati, jima odgovoriti, se pohecati, pa ne morem tratiti prepotrebne sape. Primorana sem biti tiho.

Kofce_2024__24_
Na sliki se skupina inPlanincev vzpenja po makadamski cesti, ki vije med travnatimi pobočji, v ozadju se vidijo strehe poslopij, nekaj smrek in hribi iznadkaterih se dvigujejo meglice in se prepletajo z modrino neba, arhiv inPlaninec

Pridemo do hude strmine. Jurček pove, da bo tako nekako zgledal vzpon na Breithorn. Steče debata o poteku bodočega vzpona v juliju. Poslušam ju in se osredotočam na vdihe in izdihe, na ravnotežje, svoje gibe, koordinacijo.

Kofce_inPlaninec_2
Na sliki so zasneženi gazi hodita ženska in moški s pohodnimi palicami, za njima je gozd, arhiv inPlaninec

Legendi pohodništva in alpinizma po štiridesetih letih vodenja ljudi v hribe in gore ne uide nič več. Vedel je, kaj mi hoče oziroma mora sporočiti, pokazati, me podučiti ... »Zadnjih tristo metrov klanca, ti bom pokazal tempo, s katerim se hodi na višjih nadmorskih višinah, ti me boš posnemala, nato pa poskusila držati tempo do konca«, mi pove. In sva šla. Korak za korakom, noga pred nogo. Štela sem korake in vmes imela dovolj prostora za vdihe in izdihe. Intenzivno sem se osredotočila na hojo, na počasni, enakomeren korak, ki je bil še vedno prehiter. Vendar sva obe z Marto dobili inštrukcije v živo z napotki za treninge v bodoče. Zaradi osredotočenosti na vsaj približno pravilno hojo, vdihe in izdihe, sem lepoto okolice zaznala ob prihodu iz gozda na jaso pod Planinskim domom na Kofcah. Belo, vse je bilo belo. Oblačno in malce megleno, a čudovito misteriozno, neopisljivo.
Kofce_2024__4_
Na sliki v ospredju mogočna zasnežena smreka, v ozadju nekoliko odmaknjene so še druge smreke zavite v meglo in rahlo sivino, tla so prekrita s snegom in dajejo občutek preporge, tern je v rahlem nagibu, arhiv inPlaninec

Ko vidim ciljno točko, postanem zgovorna, preplavi me adrenalin, občutek zadovoljstva in neskončne hvaležnosti obema za vodenje.
Vodenje na način, ki človeku pusti in ohrani njegovo dostojanstvo.
To je to, to je način dela inPlaninca. Način, ki bi moral biti v sodobni, civilizirani družbi samoumeven.
Hvala, Marta in Jurček. Hvala inPlaninci.

Nataša Privošnik

Preberite še zanimiva zapisa o podvigu inPlanincev na Kofce
PZS: InPlaninci na Kofcah – od zelene pomladi v objem zime  - inPlaninec
PZS: Na planinski poti na Kofce do sreče in novih prijateljstev - Nataša Simončič

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije