NOVICE  

Zame je prostovoljstvo kot prestava višje v življenju. Veselje in radost, ki ju občutim na naših pohodih, sta neprecenljiva. Energija spremljajočih oseb je tako čista in topla, da me poganja vedno višje in dlje, daje mi energijo in zagon za vsak nov dan in zavest, da delam dobro, je neomajna. Kaj pomeni pot, če hodiš sam po njej? Poti dobivajo smisel, ko jih prehodimo skupaj, ko skupaj premagujemo ovire, ko z roko v roki dosegamo in presegamo zastavljene cilje.

Prostovoljstvo je odgovornost do družbe, katere del smo. Je del človekovega značaja, odraz notranje razgledanosti in izraža našo širino. Več kot ponosna sem, da sem se našla v tej različnosti enakomislečih, ki nas vodi samo en cilj: biti človek, preprost, skromen v vsej svoji veličini. Želim si, da bi lahko čim večim predali to sporočilo: »Ko pomagaš pomoči potrebnim, ne pomagaš samo njim, ampak osrečiš najprej sebe. In samo srečen človek lahko srečo tudi deli in razdaja med ljudi.«

Moje potovanje z invalidi in osebami s posebnimi potrebami je zgodba o prostovoljstvu, je zgodba o povezovanju, učenju in srčnosti. Prostovoljstvo me navdihuje, saj skupaj ustvarjamo pristne trenutke, iskrenost in veselje, ki bogatijo naša življenja. Mednarodni dan prostovoljstva, ki ga obeležujemo 5. decembra, je leta 1985 razglasila Organizacija združenih.

Z invalidi in osebami s posebnimi se je moje življenje začelo prepletati, ko sem se pred leti odločila, da spremenim svojo življenjsko pot in počnem v življenju poleg obvezne in naporne službe nekaj, kar me bo tudi notranje bogatilo in ne samo utrujalo moj vsakdan. Ko sem se vprašala, kaj si želim še početi v življenju, se mi je utrnila misel: »Želim delati in biti z ljudmi v njihovem pravem pomenu, brez nepotrebne navlake sodobnega časa.« Iskala sem neko pristnost, odnose , mir in zadoščenje za dušo.


Na sliki dve ženski na gozni poti prekriti z listjem, arhiv inPlaninec

S prvim srečanjem z invalidi in ljudmi s posebnimi potrebami sem bila očarana nad njihovo pristnost, hvaležnost za drobne pozornosti in neposredna komunikacija. Presenetila me je omejena vključenost v okolje in aktivno življenje nasploh. Ko sem prvič srečala inPlaninca, nisem imela pojma o inkluziji, ne o prostovoljstvu, ne o spremljevalcih. A na njihovih obrazih in v njihovi družbi sem začutila nekaj, kar me je tako navdihnilo, da sem se odločila: želim biti del njih. Želim z njimi deliti korak, preprosto biti z njimi in občutiti veselje.

Udeležila sem se strokovnega izobraževanja inPlaninec, ki ga večkrat letno pripravi odbor inPlaninec, kar je še potrdilo mojo odločitev in določilo smer mojih razmišljanj. Danes sem del te velike družine, ki premika meje nepredstavljivega. Hodimo po hribih, osvajamo vrhove, vključujemo se v druge športne aktivnosti, se povezujemo, sodelujemo in učimo se sobivati. Imamo se preprosto lepo, znamo uživamo v danem trenutku in osrečujemo drug drugega. Invalidi so del naše skupnosti, ki ga ne moremo in ne smemo spregledati, še manj zanemariti. So res šibkejši, a ob pomoči prostovoljcev, spremljevalcev tvorijo pomemben člen verige povezanosti v življenjskem prostoru.

Ko sem imela priložnost na seminarju društva Sožitje predstaviti svoje delo z osebami s posebnimi potrebami in odbor inPlaninec, sem ob vprašanju, zakaj sem sploh tam in zakaj sem z njimi, preprosto odgovorila: »Ker se v njihovi družbi dobro počutim. Ker želim širiti pojem povezanosti ponesti med ljudi in ker želim širiti zavest, da smo vsi enaki na svoj način in da s pomočjo ter prilagoditvami zmoremo več in dlje.« Da stigmatizirano razmišljanje, da invalidi pa itak nič ne zmorejo in so postavljeni na rob naše družbe ostaja le še bled spomin na preteklost, ki je žal naredila veliko škode in povzročila žalost ob nesprejetosti in odrinjenosti.

Z vsakim letom se inkluzija krepi in na obraze invalidov se vrača toplina, radost, ki jo je čutiti v njihovih očeh in toplem stisku rok. Vsak na svoj način opisuje prehojene poti, videno in občuteno okolico, kar čutimo tako invalidi kot spremljevalci na vsakem koraku. Med nami so se spletle močne vezi in trdna prijateljstva.

Za nas spremljevalce je neopisljiv občutek, ko nam slepi invalid ponudi dlan in svoj korak prepušča našemu vodenju. Ko zavzeto posluša našo razlago in si riše svojo pokrajino, ki mu jo opisujemo. Ko nam oseba z motnjo v duševnem razvoju pove: »Najbolj srečna sem, ko sem s teboj, in greva skupaj v naravo, poslušat ptičke, na pohod na okoliške hribe ali pa samo v bližnjo 'gorco' obdelovat vrt.«

Moje življenje pa bogati in osmišlja dejstvo, da sem lahko del aktivnega življenja invalidov, da jim s skupnimi močmi omogočamo videti , slišati in čutiti, kar je nam samoumevno, vesela sem iskrenosti njihovih besed in pristnosti nasmeha in navdušenja, ko skupaj osvajamo vrhove občutim neizmerno zadovoljstvo.

Hvala, da sem lahko kamenček v mozaiku življenja invalidov, da skupaj ustvarjamo čudovit svet, v katerem vladajo mir, zaupanje, toplina in povezanost.

Jerneja Krašovec

Sorodne vsebine: PZS: Ko človek sebe namenja drugemu