Zasnežene poti so inPlanincem ljube zaradi čarobne bele odeje, ki objame naravo in mikavnega škripanja snega pod nogami. A sneg ni le okras - prekrije korenine, kamenje in neravnine, ki bi sicer oteževale hojo. Ni lepšega kot sproščena hoja po enakomerni, mehki podlagi brez spotikanja ob kamne in korenine.
Na sliki na snegu stoji skupina inPlanicev pod planinskim domom, arhiv inPlaninec
Nedelja, 16. februar 2025 je bil čudovit dan za gibanje v zasneženi naravi in inPlaninci so ga izkoristili. Do Tončkovega doma na Lisci (928 mnv) smo se pripeljali z mini avtobusom in kombijem. V domu smo spili jutranjo kavico in ob 8.30 startali. Korake smo najprej usmerili proti Svetemu Lovrencu (722 nmv) preko Velikega Kozja (993 mnv) do končnega cilja - vasi Čelovnik (518 mnv). Na izhodišču je vsak izmed invalidov, večinoma slepih pohodnikov dobil svojega vodnika spremljevalca, ki mu je pomagal varno priti do cilja in nazaj v dolino. Glavna zvezda med spremljevalci je bila psička Ajda, ki je na povodcu vdano hodila ob boku svojega lastnika Martina, ultra planinca med slabovidnimi. Med potjo po širokih travnikih in poljih jo je Martin nekajkrat izpustil s povodca, da je lahko sproščeno uživala v celem snegu, se igrala in veselo tekala naokoli. Na njegov klic pa je hitro pritekla nazaj, ga začela ovohavati in se ustavila pri njegovih nogah mahajoč z visoko dvignjenim repom. Ubogljivo je počakala, da ji je nazaj nadel povodec, na kar sta skupaj veselo nadaljevala pot.
Na slki stoji skupina inPlanincev v snežni idili, za njimi se odpira pogled v dolino in oddaljeno hribovje, arhiv inPlaninec
Angeli je sneg še kako pri srcu: »Med hojo so nas veje dreves obtežene s snegom kdaj pa kdaj pobožale po obrazu in nam nasule snega na ovratnik in kapuco. To nas prav nič ni jezilo. Nasprotno, zabavalo nas je in smo se smejali kot majhni otroci, veseli težko pričakovanega prvega snega. Med potjo smo imeli tudi nekaj kratkih, okrepčilnih postankov ob toplem čaju iz termovke in dobrotah iz nahrbtnika. Napolnjeni z novo energijo smo vedno lažje in z več navdušenja nadaljevali pot. Bili smo kot ena velika, srečna družina.« Ob škripanju snega pod nogami so zapeli himno Odločen korak, naredili angelčke v snegu in se veselili skupnega druženja.
Pohodi so sprostitev, doživetje povezanosti in Jerneji pomenijo veliko: »Res smo se imeli super, ne morem povedat kako me naši inPlaninci napolnijo s pozitivno energijo, kako nas učijo gledati na svet z drugega zornega kota, kaj pomeni ponujena dlan, prijazna beseda in topel objem. Hvala inPlaninec, ker si.«
Primož, eden od udeležencev pohoda, je svojo izkušnjo pohoda, ki se je začeli s kratkim spustom in nato nadaljevali vzpon proti cerkvi sv. Vida opisal takole: »Ko smo prispeli do prvega cilja, smo nadaljevali pot proti Velikemu Kozju. Kljub zimskim razmeram je bila zame pot dokaj lahka, predvsem zaradi pomoči dveh mojih prostovoljk. Pri vzponu in spustu sta mi ves čas stali ob strani, me spodbujali in bodrili. Obema bi se rad še enkrat iskreno zahvalil, saj sta mi s svojim znanjem in izkušnjami omogočili, da smo varno prispeli do končnega cilja.«
Na sliki se inPlaninci v snežni gazi po snežni gazi vzpenjajo nad gozdom, arhiv inPlaninec
Mnogo inPlanincev zaznava le malo ali nič svetlobe, med njimi je tudi Primož, a to jih ne ovira pri veselju nad planinstvom. Noben napor ni bil pretežak, noben hrib prestrm, nobena pot predolga ali prezahtevna. Z obilo vztrajnosti, potrpežljivosti in ob podpori spremljevalcev so premišljeno izbirali korake ter prehodili 11 kilometrov poti, ki nam bo vedno ostala v lepem spominu.
Že na začetku so se nam razkrivali osupljivi razgledi na dolino in okoliške hribe, kar je obetalo čudovit dan. Pohod je bil preplet zimskega vzdušja, prelepih razgledov in dobre družbe, ki je poskrbela za prijetno in varno doživetje. |
Najdi nas na Facebooku
