| Pohod je organizirala Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji v sodelovanju s številnimi planinskimi društvi in partnerji med katerimi je bil tudi odbor inPlaninec. V pozdravnih besedah Jožeta Praha, predsednika komisije za Evropske pešpoti, smo bili spodbujeni da na tej poti poberemo tudi kamen, ki ga bomo simbolično položili v piramido na Eurorandu 2026, ki bo septembra potekal vzdolž nemško-češke meje. Ta pohod je bil posvečen tudi 10-letnici evropske pešpoti E12 v Sloveniji ter simbolnemu začetku Evroranda 2026, ki nosi sporočilo: »Združeni v gibanju - za naravo, pohodništvo in Evropo.«
Pohod smo začeli v Krvavem Potoku (Občina Hrpelje - Kozina). Dobrih 10 kilometrov dolga pot nas je sprva vodila po cesti, kmalu zatem pa smo vstopili v povsem drugačen svet - v slikovito dolino reke Glinščice. Sončen zimski dan in jasno vreme sta nam omogočila, da smo se lahko ustavljali ob naravnih znamenitostih: strmih stenah Kraškega roba, značilnih istrskih spodmolih, slapu Supet, ostankih nekdanjega rimskega vodovoda, trasi nekdanje železnice, cerkvi sv. Marije na Pečeh, razgled pa nas je popeljal celo do Trsta. Poseben čar na poti so dodali tudi nepričakovani bližnji pozdravi - koze, ki so se povsem mirno pasle ob poti in se za našo številčno druščino niso prav nič menile.
Manji je bilo od vsega najbolj všeč to, da je bila na soncu: »Ob odhodu iz okolice Domžal vreme ni bilo ravno prijazno, a ko smo se približevali Primorski, je bilo sonca vedno več, kar me je zelo razveselilo. Navdušila me je narava, s spremljevalko pa sva med potjo našli ogromno skupnih tem za klepet. Pot ni bila zahtevna - prepletali sta se kolesarska pot in stezice. Ker imam še nekaj ostanka vida, sem lahko opazovala naravo, dolino in slap, kar mi je bilo v posebno veselje. Tudi višinskih razlik ni bilo veliko, zato je bil pohod res prijeten. Kljub temu da nas je bilo veliko, smo bili kulturni in pozorni drug do drugega. V mirnem tempu smo vse lepo zmogli.«
S povedanim so se strinjali tudi Suzana, Nataša in Rudi, vsi pohodniki z okvaro vida. Ko smo jih vprašali, kako so se imeli, so se strinjali, da je bila družba odlična in da je čas hitro minil. »Ves čas sem se počutil zelo dobro. Sploh nisem imel občutka, da nas je bilo na poti toliko,« je povedal Rudi.
Pohod skozi dolino Glinščice, ki odkriva veliko naravnih in kulturnih znamenitostih smo zaključili v Boljuncu od koder smo se odpeljali proti Kozini, do lokala Na Burji, kjer so poskrbeli, da se nismo lačni vrnili domov.
Za nami je čudovit, sončen dan z močnim sporočilom narave: kot je lahko majhna »rekica« s svojo vztrajnostjo ustvarila mogočno dolino, lahko tudi mi, z majhnimi, a vztrajnimi dejanji ustvarjamo velike stvari.
Utrinke z inkluzijskega pohda Skupaj v hribe na Star Ljubelj ujamete na povezavi.
|
Najdi nas na Facebooku
