Z avtobusom smo se, 18. januarja 2026, zapeljali do Rudnega polja, kjer se je začelo naše zimsko doživetje. Ker se z inPlaninci nismo videli že nekaj časa, je bilo ob snidenju veliko stiskov rok, nasmehov in kratkih pogovorov - prav takšnih, ki še dodatno ogrejejo pred odhodom na pot. Dobro razpoloženi in pripravljeni na izzive snežnega terena smo si nadeli dereze, se razdelili v spremljevalske dvojice in krenili proti Planini Konjščici ter naprej proti Uskovnici.
Jurček vedno spretno izbere para in dobila sem spremljevalko Anico, ki me je spremljala že na pohodu prejšnji dan v dolino Glišnice, zato sem se z zaupanjem podala na snežne poljane. Nadeli sva si dereze, se dogovorili, kaj v teh razmerah potrebujem, in se s skupino podali na pot. Iz Rudnega polja smo krenili proti Planini Konjščica in naprej do Uskovnice. Pot nas je neprestano vodila po snegu, v gozdovih Pokljuke pa smo se preizkusili tudi z izzivom številnih korenin. Nekaj centimetrov več snega bi jih prekril, a smo ugotovili, da smo se tudi ta izziv že naučili premagovati.
Na Planini Konjščica smo naredili krajši postanek, kjer smo se pogovarjali ter se okrepčali z manjšimi prigrizki. Planina Konjščica leži med Viševnikom in grebenom Slemena, katerega najvišji vrh je Ablanca. Ker se planina nahaja v dolini, je razgled omejen na omenjene vrhove. Ko se je skupina strnila in smo se nekoliko odpočili, smo v strnjeni koloni krenili proti koči na Uskovnici. Pot je bila manj zahtevna in je trajala približno eno uro. V koči nas je pričakala velika gneča, zato smo na obrok čakali kar nekaj časa.
Planina Uskovnica v jasnem vremenu ponuja številne razglede na okoliške hribe in pokljuške gozdove. Na vzhodni strani se v bližini raztezajo gozdnata pobočja in vrhovi pokljuške planote proti Goreljku; pogled proti jugu objame celoten venec gora od Možica nad Soriško planino prek Črne prsti, Rodice, Šije, Vogla, Podrte gore do Mahavščka in Bogatina na zahodu. Pred Voglom se dviga Rjava, desno se vidi del planote Spodnja Komna proti Bogatinu, v bližini proti zahodu pa vzhodni gozdnati del Fužinskih planin nad dolino Voje z Vogarjem v ospredju. Izredno lep je tudi pogled proti severozahodu, kjer se razkrivajo vrhovi nad Mišeljsko in Velsko dolino z Mišelj vrhom ter greben od Zelnarice prek Kanjavca do Šmarjetne glave, v bližini pa Tosc, ki zakriva pogled na Triglav.
Ves čas poti so nas spremljale meglice, ki so te čudovite razglede nekoliko okrnile. Po dobri hrani smo se odpravili nazaj proti Rudnemu polju, kjer nas je čakal avtobus.
Moji vtisi so bili zelo prijetni. Zimska idila in dobra družba, predvsem pa moja spremljevalka, so mi omogočili čudovit zimski pohod, ki sem ga doživela z velikim veseljem.
Vsak pohod piše svojo zgodbo, najlepše pa jo povedo tisti, ki so jo doživeli. Udeleženci zimskega pohoda na Pokljuko so izkušnjo opisali z besedami, ki odražajo zaupanje, dobro voljo in veselje do skupnih korakov.
»Zima me vedno znova navdušuje,« začne Nataša, medtem ko ujame še en zimski motiv. »Snežena drevesa, meglice, ki se mistično razpenjajo med njimi, in ta spokojna pokrajina ... vse to je res nekaj posebnega. Vsak korak po zasneženih poteh je bil majhen trenutek čistega veselja in miru.«
»Seveda pa ni šlo samo za naravo,« nadaljuje. »Dobra hrana, ki nas je pričakala v koči, in odlična družba udeležencev so naredili pohod še lepši. Smehi, pogovori in nasmejani obrazi so spremljali vsak naš korak. Prav vsak trenutek tega dne je vreden spomina! «
Natašina navdušenost je nalezljiva: »Taki pohodi te res povežejo z naravo in ljudmi, sploh, če je snidenje z njimi presenečenje - in vse to naredi zimske dni čarobne!«
Miha je letos že užival na snežnem vzponu na Stari Ljublje in ima največ pohodov med slepimi planinci se je povedal: »Na pohodu sem imel dva spremljevalca, kar se ne zgodi pogosto, Mateja in Nežo, ki sta me spremljala prvič, zato sem bil v našem žargonu kar ‘učni pripomoček'. Kljub temu sem bil z njima zelo zadovoljen. Pohod se mi ni zdel pretirano zahteven, najbolj pa sem se veselil zimske idile in izziva korenin, ki sem ga uspešno premagal. Vzdušje je bilo zelo pozitivno, pohod pa prijeten in lepo doživet.«
Svoj pogled je dodala tudi spremljevalka Neža, ki se je pohodu pridružila prvič in v njem našla posebno vrednost. »Zelo sem hvaležna, da sem se v nedeljo lahko pridružila pohodu. Čeprav nisem vedela, kaj pričakovati, me je Miha odlično vpeljal. Vsi udeleženci so bili krasni in odlična družba, pokrajina pa čudovita. Bila je res lepa in dragocena izkušnja.«
Manjša skupina je omogočila več povezanosti in sproščenosti, kar je še posebej poudarila tudi Irena: »Veselilo me je, da je bila skupina manjša in smo lahko hodili skupaj. Pohod je bil kljub snežnim razmeram razgiban in zanimiv. Res je, da je bila v koči velika gneča in sem morala hitro pojesti, a vzdušje s spremljevalko Ireno je bilo zelo dobro.«
Vseh naših pohodov se zelo veselimo in se zanje toplo zahvaljujemo organizatorjem ter spremljevalcem. Posebej veseli smo novih prostovoljcev, ki so se nam pridružili - hvala za vašo energijo in pripravljenost stopiti z nami v korak.
Ana Oražem
Utrinke z inkluzijskega pohda Skupaj v hribe na Star Ljubelj ujamete na povezavah.
|
Najdi nas na Facebooku
