NOVICE  

V Ostermundigenu pri Bernu v Švici je 12. septembra potekal Bächli Bergsport Para Climbing Cup, skupaj z Masters tekmovanjem in švicarskim državnim prvenstvom. Med 42 tekmovalci iz šestih držav - Švice, Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Francije, Belgije in Slovenije - sta Slovenijo zastopali Ksenija in Nataša, članici ekipe inPlaninec PLEZA pri Planinski zvezi Slovenije. V kategoriji Open sta se odlično odrezali obe slovenski predstavnici: Nataša Privošnik je osvojila 3. mesto, Ksenija Oblak pa 4. mesto.

Prizorišče tekmovanja je bila dvorana O'Bloc v Ostermundigenu, ki je bila Kseniji na prvi pogled zelo vabljiva. Velika plezalna stena, raznolike smeri in številni izzivi so obljubljali zanimiv tekmovalni dan. A prava zgodba se je začela šele, ko je bilo treba oprimke tudi zares prijeti - in takrat sta Ksenija in Nataša pokazali, zakaj se vztrajnost, pogum in trening na koncu vedno poznajo. 
Prizorišče tekmovanja je bila dvorana O'Bloc v Ostermundigenu, ki je bila Ksenji na prvi pogle zalo vabljiva.

Za Ksenijo že trening s posebno zmago
Za Ksenijo je bil že dan pred tekmovanjem nekaj posebnega. Na treningu je prvič zelo suvereno splezala smer težavnosti 6a.
»Danes sem naredila pomemben korak naprej v plezanju. Prvič in zelo suvereno sem plezala smer 6a težavnostne stopnje. Presenečenje in ponos.«
Dosežen vrh ji je prinesel občutek moči, ponosa in zadovoljstva.
»Občutim moč v sebi, ponos in zadovoljstvo ob dosežku vrha.«
Plezanje ji pomeni veliko več kot športni izziv. V njem najde sprostitev, fokus in posebno pozornost na svoje telo in um. Ko je na steni, se mora osredotočiti na vsak gib in naslednji oprimek.
Še bolj natančno občutek, ki ga išče v steni, opiše sama:
»Sprostitev, fokus in pozornost na svoje telo in um. Odklopa in pozornosti ne bi imela, če ne bi plezala, ker se mi zdi, da mi nobena druga dejavnost ne daje takšnega fokusa in da sem pozorna na svoje telo, na svoje občutke. Vsak svoj gib. Nobena druga dejavnost mi ne daje tega in take svobode, ko sem v steni.«
Prav ta občutek svobode jo vedno znova pripelje nazaj na steno. Tudi takrat, ko se pred njo pojavi oprimek, za katerega se zdi, da ga bo težko osvojiti.
»Oprijem, ki ga lahko primem. Ko je oprimek majhen in ko iščeš oprimek in imam občutek, da ne bo šlo, pa kljub temu poskusim in imam takšno oporo, da lahko nadaljujem, mi je to še boljše, ker sem lahko naredila stopničko višje.«
Od hribov do plezalne stene
Ksenijina pot do plezanja se je začela širše. Že prej je rada hodila v hribe, nato pa je ta del njenega življenja za nekaj časa miroval. Z inPlanincem je ponovno odkrivala hojo, druženje in zgodbe ljudi z različnimi invalidnostmi. Prav skozi skupnost je prišla tudi do plezanja.
»Z inPlanincem sem začela ponovno odkrivati lepote hoje, dobre družbe in različne invalidnosti. Imam priložnost se spoznati z različnimi invalidnostmi, kar mi je zanimivo. Kjer dobim ogromno energije, volje do življenja, samozavesti in sem s ponosom del družine inPlaninec.«
Ena večjih želja se ji je uresničila tudi v gorah. Po štiridesetih letih se je ponovno povzpela na Triglav - tretjič v življenju.
Plezanje je tako postalo še en del poti, na kateri odkriva, kaj vse zmore. Pri tem ji veliko pomenijo tudi ljudje, ki jih srečuje na tekmovanjih.
»Nova izkušnja na novi plezalni steni, druženje, nova izkušnja, nova poznanstva ... Vidiš, koliko je volje, ene moči, da jaz pa tudi občudovanje vseh teh teles, kako se gibljejo v steni, ki imajo različne hendikepe.«
Za Ksenijo je pri tem pomembna tudi podpora ekipe.
»Ogromno mi pomeni, ker ravno zaradi inPlaninca plezam, sem dobila priložnost in mi pomeni vse. Brez inPlaninca tudi mojega plezanja ne bi bilo.«
Ko telo zmore več, kot mu narekujejo možgani
Nataša na plezanje gleda nekoliko drugače, a je v njeni zgodbi podobna rdeča nit - nenehno premikanje lastnih meja.
»Na steni me še vedno znova preseneča, kaj vse zmorem. Ko sem začela plezati, si nisem predstavljala, da bom čez nekaj let plezala smeri, ki se mi danes zdijo čisto normalne. Najbolj me preseneti to, da telo večkrat zmore več, kot mu možgani pripisujejo.«
Pri njej najpomembnejši trenutek ni nujno dosežen vrh. Veliko več ji pomeni trenutek, ko bi lahko odnehala, pa se odloči poskusiti še enkrat.
»Meni ni najpomembnejši trenutek, ko dosežem vrh. Pomembnejši mi je tisti trenutek v smeri, ko bi se lahko umaknila in odnegala, pa si rečem: poskusi še enkrat. Takrat vem, da sem premaknila svojo mejo, občutek pa je fenomenalen.«
Prav popolna prisotnost je ena največjih vrednosti plezanja.
»Plezanje me prisili, da sem popolnoma, brezpogojno prisotna. Umsko in telesno. Ko sem na steni, ni prostora za včeraj, jutri, skrbi ali stvari, ki jih moram še narediti. Obstaja samo moje telo, smer in naslednji gib.«
Ko pride do vrha, se zadovoljstvo hitro spremeni v novo vprašanje in novo željo.
»Ko pridem na vrh je najprej občutek zadovoljstva same s seboj. Potem pa pomislim: ali sem tole res preplezala ...? Nato pa neverjeten zagon in hlastanje po novi smeri. Takoj!«
V zadnjih šestih letih je plezanje tako postalo pomemben del njenega življenja. Prineslo ji je izzive, veselje, včasih jezo, velikokrat trmo, predvsem pa občutek, da zmore.
Trma, radovednost in Mašini izzivi
Pri tem ima pomembno vlogo tudi trenerka Maša Bobek. Nataša pravi, da je pri vztrajanju najpomembnejša njena lastna trma, pri iskanju novih meja pa ji pomaga trenerka, ki dobro pozna njene sposobnosti.
»Najbolj jaz sama s svojo trmo in nenehnimi izzivi. Te izzive mi 'zanalašč' postavlja moja trenerka Maša Bobek, ki me ima v celoti naštudirano.«
Ko ugotovi, da nečesa še ne zmore, je to zanjo šele začetek vprašanja, zakaj ne in kako bi lahko mejo premaknila.
Tudi tekmovanje zato razume predvsem kot priložnost za preverjanje same sebe.
»Tekmovanje mi pomeni priložnost, da preverim sebe. Pa ne samo, koliko lahko preplezam, predvsem to, kako se znajdem pod pritiskom, kako hitro se prilagodim in ali znam ostati mirna. Kar mi še vedno ne gre dobro ... bo potrebno še kar nekaj tekmovanj.«
V steno jo vedno znova vleče radovednost.
»Radovednost. Vedno me zanima, kaj bo naslednjič. Ali bom zmogla tisti gib? Ali bom našla drugačen način? Ali bom danes prišla malo višje? Plezanje mi nikoli ne da dokončnega odgovora. Vsak trening mi prinaša nov izziv.«
Tudi smeri, ki jih izbira, niso vedno tiste, ki so na prvi pogled najbolj prijazne.
»Tisti oprimki, za katere na prvi pogled misliš, da jih skoraj ni mogoče držati, potem pa ugotoviš, da imajo neko obliko in logiko ... Rada imam tehnične smeri, pa rada imam previse, predvsem zato, ker je v previsih več 'dobrih' oprimkov. Všeč mi je, ko moram uporabiti celo telo in ne samo moč v rokah.«
Na steni vidimo človeka in njegovo sposobnost
Prav v tem se skriva tudi ena od posebnosti paraplezanja. Vsak tekmovalec pride na steno s svojo zgodbo, svojimi omejitvami in svojim načinom gibanja. Ko se plezanje začne, pa v ospredje stopi smer.
»Meni je najbolj všeč, da vsak pride na steno s svojo zgodbo in svojimi omejitvami. Ko pa se začne plezanje, pa vsi gledamo isto stvar in to je seveda smer. V steni vidimo človeka in njegovo sposobnost, ne pa njegove invalidnosti.«
Ob tem so pomembni tudi občutek sprejetosti, povezanosti in spodbujanja ter izmenjava izkušenj med tekmovalci. Na vsakem tekmovanju se tako poleg novih smeri rojevajo tudi nova poznanstva, prijateljstva in ideje za prihodnje sodelovanje.
Za Ksenijo je prav občudovanje drugih tekmovalcev eden od posebnih delov paraplezanja.
»Vidiš, koliko je volje, ene moči, da jaz pa tudi občudovanje vseh teh teles, kako se gibljejo v steni, ki imajo različne hendikepe.«
Skupnost, ki vidi tudi delo za vsakim preplezanim metrom
Pomemben del zgodbe je tudi ekipa inPlaninec PLEZA. Za Ksenijo je podpora ekipe pomenila priložnost, da je sploh lahko začela plezati. Nataša pa poudarja, da brez podpore danes ne bi bila več na tekmovanjih.
»Zelo veliko mi pomeni. Brez podpore Odbora inPlaninec danes ne bi bila na nobeni tekmi več. Lepo je občutiti, da nekdo spremlja tvojo pot, zazna tvojo dejansko potrebo po gibanju tudi kot del rehabilitacije in se veseli tvojih napredkov, pa da vidi in razume, da za enim preplezanim metrom stoji veliko več dela, kot je videti od zunaj.«
Prav v tem je moč skupnosti. Rezultat je v tekmovalni razpredelnici, zgodba človeka pa se začne veliko prej - na treningih, pri prvih poskusih, pri padcih, ponovitvah in vseh tistih majhnih korakih, ki jih od zunaj pogosto niti ni mogoče videti.