NOVICE  

četrtek, 5. november 2026 ob 00:00, ogledov: 22

Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci: skupaj do zdravja, gibanja in doživetij v naravi

Objavil(a): Marjeta Čič
	Gibanje v naravi je lahko dostopno vsakomur, če ustvarimo prave priložnosti, poskrbimo za ustrezne prilagoditve in delimo korake. To je bilo osrednje sporočilo okrogle mize Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci, na kateri so se srečali predstavniki stroke, pohodniki z različnimi oviranostmi in prostovoljci. Okrogla miza je potekala 4. novembra 2026 v prostorih Planinske zveze Slovenije in osvetlila, kako lahko vključujoče planinstvo prispeva k boljšemu zdravju, večji samostojnosti in kakovostnejšemu življenju.
Planinstvo za vsakogar ne pomeni le dostopa do gorskih poti, temveč predvsem ustvarjanje možnosti, da se lahko v naravo odpravimo skupaj. Že več kot desetletje to poslanstvo uresničuje Odbor inPlaninec Planinske zveze Slovenije, ki s pohodi, prilagojenimi dejavnostmi in povezovanjem različnih organizacij odpira vrata v gore ljudem z različnimi zmožnostmi. Pomemben korak v tej smeri predstavlja program Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci, ki se je začel leta 2026 in bo trajal do leta 2028. Program izvaja Odbor inPlaninec, sofinancira pa ga Ministrstvo za zdravje v okviru programa Dober tek Slovenija. Njegov namen je povezati vključujoče planinstvo s širšo skrbjo za zdravje ter spodbuditi zavedanje, da sta gibanje in zdrav življenjski slog pomembna dela vsakdanjega življenja. Program tako ne izpostavlja zgolj pohodov, temveč tudi telesno dejavnost za zdravje, uravnoteženo prehrano, hidracijo, regeneracijo, strokovno podporo in pomen skupnosti. Pohod namreč ni le pot od izhodišča do cilja. Je tudi priprava telesa na napor, poslušanje lastnih zmožnosti, skrb za dobro počutje, premagovanje osebnih izzivov in predvsem priložnost za druženje. Zdravje se začne pri majhnih korakih O pomenu gibanja in skrbi za telo je spregovorila Suzana Pustivšek, doktorica kineziologije in strokovnjakinja s področja telesne dejavnosti za zdravje. Udeležence je spodbudila k razmisleku, kaj bi nam naše telo povedalo po pohodu, če bi znalo govoriti. Ob hoji namreč ne smemo pozabiti, da telesna aktivnost vpliva tako na telesno kot duševno plat posameznika. Redna telesna dejavnost v naravi prinaša številne koristi, pri tem pa je za doseganje kar se da najboljši učinkov pomembno, da jo prilagodimo posameznikovim zmožnostim in počutju. Potrebno je prepoznati primerno obremenitev, telesu nameniti dovolj časa za regeneracijo in gibanje postopoma vključevati v vsakdan. Suzana Pustivšek je o pomenu gibljivosti, moči in ravnotežja, poslušanju telesa ter prenosu vaj v vsakdanje življenje povedala: »Z naravnim procesom staranja se postopoma zmanjšujeta mišična masa in moč, slabšajo pa se tudi druge gibalne sposobnosti (vzdržljivost, moč, gibljivost in ravnotežje), zato je še toliko pomembneje, da jih vse življenje ohranjamo in razvijamo. Za zdravje je pomembno, da skrbimo za vse tri komponente 24-urnega gibalnega vedenja: da se čez dan čim več gibamo, čim manj sedimo in dolgotrajno sedenje redno prekinjamo ter si zagotovimo dovolj kakovostnega spanca. Ključno je, da gibanje redno vključujemo v svoj vsakdan, saj prav majhni, a dosledni koraki dolgoročno prispevajo k boljšemu zdravju, samostojnosti in kakovosti življenja.« Pomembno vlogo pri spodbujanju gibanja ima tudi športna vzgoja. Tjaša Filipčič, doktorica znanosti, športna pedagoginja in redna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, je opozorila na pomen zgodnjega oblikovanja odnosa do gibanja. Vzorci se začnejo oblikovati že v družini, kjer otroci dobijo prve izkušnje in zgled. Pomembno vlogo ima tudi kakovostna in vključujoča športna vzgoja, ki posamezniku omogoča, da spozna različne oblike gibanja ter najde dejavnost, ki mu ustreza. Izpostavila je: »Pomembna je družina. Zelo pomembno je, da ima mama neke vrednote v gibanju. To pomeni, da otrok te vrednote ponotranji. Seveda pa se mi zdi, da so lahko z dobro družbo tudi vikendi zelo gibalno dejavni in prijetni. Kar se Janezek nauči, to Janezek potem tudi zna oziroma ponotranji.« Pri tem pa ne gre spregledati lastne motivacije in odgovornosti posameznika. Kako človeka spodbuditi, da zapusti domači kavč, premaga začetne zadržke in naredi prvi korak? Kako mu pomagati, da gibanje ne postane obveznost, temveč nekaj, česar se veseli? Ljubezen do gibanja se gradi postopoma, z zgledom, spodbudami in pozitivnimi izkušnjami. Pomembno je, da že otrokom omogočimo, da gibanje spoznajo kot nekaj prijetnega in dostopnega ter ga ponotranjijo kot vrednoto za vse življenje. Osebne izkušnje, ki pokažejo, kaj je mogoče Strokovna spoznanja dobijo posebno težo, ko jih povežemo z osebnimi izkušnjami ljudi, ki se z ovirami srečujejo v vsakdanjem življenju. Anja Slak in Primož Cimperman sta z udeleženci delila svoji zgodbi o vključevanju v pohodništvo ter spregovorila o tem, kaj jima pomenijo skupni pohodi z inPlaninci. Oba sta se udeležila tudi tridnevnega izobraževanja inPlaninec, na katerem sta skupaj z drugimi udeleženci pridobivala znanje in izkušnje za vključevanje oseb z invalidnostjo v planinske dejavnosti. Anja Slak, ki uporablja invalidski voziček, je spregovorila o ponovnem odkrivanju gora in o pomenu zaupanja, varnosti ter podpore: »Ko sem prvič prišla na pohod z inPlaninci, nisem vedela, kako bo. Potem sem videla, da lahko kljub gibalni oviranosti osvajam hribe, in je bila to fantastična izkušnja,« je povedala. S primernimi prilagoditvami, zaupanjem in dobro ekipo premikamo meje mogočega ter dosežemo tudi cilje, ki se sprva zdijo nedosegljivi. Samostojnost, zaupanje in veselje do skupnih poti Anji Slak pohodi pomenijo predvsem stik z naravo, svež zrak in prijetno družbo. Šport jo spremlja vse življenje. Kot pravi: »Zelo sem športna. Disciplina je zelo važna, to ti ostane za celo življenje. Športna vnema me ne bo nikoli zapustila. Imam veliko motivacijo, ker vem, kaj me čaka - da sem v stiku z naravo, da se nadiham svežega zraka, da sem v družbi različnih ljudi, tudi ostalih, ki imajo kakršnekoli primanjkljaje in oviranosti. Skratka, počutim se zelo dobro in sprejeto.« Pomemben del njenih pohodniških izkušenj je tudi samostojnost. Kljub multipli sklerozi in uporabi invalidskega vozička si želi, da bi lahko čim več poti premagala sama in ohranila čim več neodvisnosti. Ob tem ji veliko pomeni tudi podpora spremljevalcev, na katere se lahko zanese, kadar pot postane zahtevnejša. Kot pravi: »Zelo dobro se počutim, če sem čim bolj samostojna. Delam na tem, da potrebujem čim manj pomoči, čeprav jo v nekaterih primerih potrebujem. Takrat mi zelo veliko pomeni, da me spremlja nekdo od spremljevalcev - recimo na kakšnem makadamu, takrat mi gre zelo težko. Če pa je asfalt, grem pa tudi sama, povsem samostojno.« Na pohodih iščemo pravo mero med samostojnostjo in podporo. Da lahko vsak hodi po svojih zmožnostih, v svojem tempu in z zavedanjem, da je pomoč vedno na voljo, kadar jo potrebuje. Prav takšno okolje daje posamezniku samozavest, zaupanje vase in veselje do novih pohodniških doživetij. Narava, ki jo doživljaš tudi drugače Primož Cimperman je z nami delil svojo izkušnjo slepega pohodnika in povedal, kaj mu pomenijo skupni koraki v hribe. S pomočjo spremljevalcev, njihovega opisovanja okolice, pogovora in medsebojne podpore lahko naravo doživlja na drugačne načine, obenem pa je tudi sam aktiven del pohodniške skupine. Preden se je pridružil inkluzijskim pohodom, so bile gore zanj predvsem pogled iz doline. »Ker nisem imel nikogar, ki bi me spremljal, sem se večinoma oziral po vseh teh gorah in hribih, ki sva jih z očetom prehodila, le iz dolina.« Danes lahko tudi sam uživa v pohodih, družbi in vsem, kar prinaša skupno raziskovanje narave. Ob tem si želi, da bi se ljudje manj obremenjevali s tem, kako pristopiti k osebi, ki ne vidi. »Želel bi, da ljudje vedo, da pristop do osebe, ki ne vidi, ni noben bavbav.« Da so inkluzijski pohodi veliko več kot le pomoč pri premagovanju poti, kažejo izkušnje s pohoda, na katerem so sodelovali uporabniki invalidskih vozičkov. Takrat se je tudi sam znašel v vlogi tistega, ki lahko pomaga drugemu. »Da smo vsi različni, ampak vsi smo ljudje. Zelo dobro je, ko pohod vključuje tudi osebe na vozičkih. Na enem takšnih je primanjkovalo spremljevalcev. Prosili so nas, če bi priskočili na pomoč, predvsem pri tem, da pomagamo spraviti voziček na vrh klanca. To mi je zelo veliko pomenilo, ker sem se tudi sam počutil koristnega. Inkluzijski pohodi so mi zelo všeč, ker se vsi, ki imamo neke zdravstvene omejitve in težave, dobro razumemo in smo res dobra družba.« Prav družba, prijateljstva in občutek pripadnosti skupnosti so zanj pomemben del pohodov. Njihov pomen opiše z besedami: »Vsi ti pohodi me napolnijo z neko posebno energijo. Ta energija se kaže na psihološki ravni. Dobim motivacijo za naprej. Pri pohodih se spletajo prijateljstva, navezanost drug na drugega, dobra energija kroži med vsemi nami pohodniki. Tako da se res napolniš s pozitivno energijo in jo prenašaš v naslednje dni. Telo ti sporoča: "Kdaj bomo spet šli? Še!"« Pri vključujočih pohodih ne gre le za premagovanje poti in prilagajanje razmeram. Veliko pomenijo tudi drobne pozornosti, odprtost, medsebojno zaupanje in pripravljenost pomagati. Pa tudi zavedanje, da lahko vsak, ne glede na svoje omejitve, nekaj prispeva k skupini. Ko hodimo skupaj, ne delimo le poti, temveč tudi izkušnje, pomoč, prijateljstvo in energijo, zaradi katere si želimo znova na pot. Zgodbi Anje in Primoža kažeta, da dostopnost ni le vprašanje ustrezne poti, opreme ali tehničnih prilagoditev. Pomembni so tudi način komunikacije, razumevanje, potrpežljivost in pripravljenost, da posameznika vprašamo, kaj potrebuje. Predvsem pa je pomembno, da ga sprejmemo kot enakovrednega člana skupine. Prostovoljci - nepogrešljiv del vključujočih pohodov Za vsakim uspešno izvedenim inkluzijskim pohodom je veliko priprav, usklajevanja, znanja in sodelovanja. Pomemben del te zgodbe predstavljajo prostovoljci, spremljevalci in planinski vodniki, ki s svojim časom, energijo in znanjem omogočajo, da se lahko pohoda udeležijo tudi ljudje, ki bi se sicer težje odpravili v naravo. Njihova vloga ni zgolj pomoč pri premagovanju poti. Pomembno je, da znajo prisluhniti, prepoznati potrebe posameznika in najti pravo ravnovesje med podporo in samostojnostjo. Včasih je treba pomagati, drugič spodbuditi, pogosto pa predvsem zaupati, da posameznik zmore sam. Za vsakim pohodom je veliko priprav Za izvedbo vključujočih pohodov je potrebnega veliko znanja, načrtovanja in usklajevanja. Kot je poudaril Jurček Nowakk, prostovoljec in vodja Odbora inPlaninec, so si že ne začetku pred enajstimi leti kot prvo nalogo zadali izobraževanje spremljevalcev, saj morajo ti poleg človečnosti in sprejemanja drugačnosti poznati tudi različne potrebe pohodnikov. Pred vsakim pohodom opravijo ogledne ture, določijo primerne poti in razporedijo udeležence v skupine glede na njihove zmožnosti. Posebno pozornost namenijo tudi prevozom, prehrani, dostopnim sanitarijam, parkiranju in zadostnemu številu spremljevalcev. Pri tem je pomembno, da upoštevajo tako potrebe pohodnikov kot zmožnosti tistih, ki jim pomagajo. O ozadju vsakega pohoda in pomenu sodelovanja je spregovoril Jurček Nowakk: »Vse to je le del obsežne organizacije, ki stoji za vsakim pohodom. Za uspešno izvedbo je potrebna dobra ekipa, sodelovanje partnerskih organizacij in veliko prostovoljskega dela. Kot prvo nalogo smo si zadali izobraževanje. Najprej moramo spremljevalce usposobiti in izobraziti, sami pa morajo s seboj prinesti človečnost in sprejemanje drugačnosti.« Dragocena izkušnja mladih prostovoljcev Posebej smo veseli mladih prostovoljcev, ki se nam pridružijo na enem ali dveh pohodih na leto. Čeprav so z nami le občasno, s svojo energijo, pripravljenostjo pomagati in odprtostjo pomembno prispevajo k izvedbi pohodov. Ob tem tudi sami pridobivajo dragocene izkušnje, spoznavajo nove ljudi in odkrivajo, kako veliko lahko prinese medsebojno sodelovanje. Med njimi je tudi mlada prostovoljka Martina Sosič, ki danes ne more biti z nami, je pa za okroglo mizo zapisala, kaj ji daje prostovoljstvo, česa se je naučila od pohodnikov in zakaj se vedno znova vrača: »Prostovoljstvo je ključen del vseh akcij Odbora inPlaninec, saj se lahko v delovanje vključi kdorkoli in kadarkoli ter je vedno sprejet z nasmehom, veselim objemom in izkušnjo, ki je zagotovo ne bo pozabil. Prostovoljstvo je trenutek, ko se res lahko pokažeš tak, kot si, saj se vse naše različnosti zlijejo v lepo celoto. Ovire skupaj premagujemo korak za korakom. Od pohodnikov slišiš življenjske zgodbe, ki jih ne bi pričakoval. Na pohodih smo vedno tako blizu, da je deljenje življenjskih zgodb nekaj povsem vsakdanjega. Na pohode se vračam, ker mi dan, preživet v dobri družbi, da več notranjega miru, samozavesti, zadovoljstva in občutka sprejetosti kot marsikatera druga dejavnost v tem hitrem svetu. K temu pripomore kakovostno preživljanje časa v družbi in objemu narave.« Preplet odnosov, ki nastaja med ljudmi na pohodih, to je medsebojno povezovanje, sprejemanje in bogatenje. Ne gre zgolj za pomoč drugim, temveč za izmenjavo izkušenj, spoznavanje različnih življenjskih zgodb in odkrivanje, da imamo veliko več skupnega, kot se morda zdi na prvi pogled. Da prostovoljstvo ni le zgodba o tem, koliko lahko damo drugim, temveč tudi o tem, koliko lahko ob tem pridobimo sami, lepo dokazuje tudi zgodba Zdenke Škodlar. Njena pot z inPlaninci se je začela kot udeleženka pohodov, sčasoma pa je v njej znova našla iskrico, nekaj, kar jo veseli, izpolnjuje in ji daje nov zagon. Danes se sama postavlja v vlogo prostovoljke in spremlja slepe in slabovidne pohodnike na poti v hribe. Svoje doživljanje opisuje z besedami: »Rada bi se iz srca zahvalila inPlanincu, ker mi je dal nov način življenja. Ko zajadraš v čas, ko nimaš ničesar in le sediš na kavču, potem pa odkriješ inPlaninca, vidiš novo pot. Daje mi več, kot mi vzame, in z njim zmorem veliko več, kot sem kdaj koli mislila, da sem sposobna.« Zdenkina zgodba je lep dokaz, da se lahko vloga posameznika sčasoma spremeni - iz udeleženca postaneš spremljevalec, iz nekoga, ki prejema podporo, nekdo, ki jo ponuja drugim. In prav v tem je posebna vrednost inPlaninske skupnosti: vsak lahko prispeva po svojih močeh, vsak lahko najde svoje mesto in vsak lahko ob tem odkrije nekaj novega o sebi. Ker na inkluzijskih pohodih ne premagujemo le poti, temveč skupaj premikamo tudi meje mogočega. Fotografije z dogodka si lahko ogledate v objavi